Telo, ki je izgorelo lahko primerjamo z avtomobilom, ki mu je zmanjkalo goriva. Ali pa s telefonom, ki se mu je izpraznila baterija. Avtomobil nas opozori z rdečo lučko, ko je na rezervi. Telefon dobesedno preneha delati, ugasne, ko se mu izprazni baterija.
Kaj pa Človek?
Človeško telo žal ne opozarja z rdečo lučko, tudi ugasne ne kar takoj, ampak najprej opozarja s slabim počutjem, slabimi odnosi, z bolečino in boleznijo. Večina ljudi danes deluje na rezervi ali pa so tudi to že vse potrošili. In še kar pričakujejo, da naj telo brezhibno deluje. Tako kot moraš tankati in redno servisirati svoj avto, kot moraš telefon priključiti na elektriko, da se napolni, tako je nujno potrebno polniti, negovati in vzdrževati tudi svoje telo. Svojemu vozilu, ko mu zmanjka goriva ali poči guma tudi ne rečeš »Daj pelji še malo«, ampak enostavno tankaš ali zamenjaš gumo. Od svojega telesa pa še kar naprej zahtevaš, da naj še malo vzdrži, pa če tudi mu zato ne daješ potrebnega goriva in energije.
Človeške možgane lahko primerjamo tudi z računalnikom, ki ga je potrebno kdaj pa kdaj zresetirati, da se programi obnovijo in osvežijo. Velikokrat je računalnik tudi preobremenjen in je potrebno marsikaj zbrisati. Enako je z našimi možgani. Da se naredi prostor za novo, je potrebno staro najprej odstraniti. Kaj pa človek naredi, da zresetira svoj um in telo? Ali res sproti odstranjuje vso navlako, ki mu ne služi več?
Ključni problem sodobnega človeka je odtujenost uma od telesa. Človek je namreč s svojim umom večinoma časa izven svojega telesa. Um je nekje drugje, telo je pa tukaj in zdaj. Premalo se zavedamo, da telo in um delujeta kot celota. Ko um »bezlja« po svoje, začne telo počasi zgubljati stik s svojo zavestjo. Tako se um in telo odklopita drug od drugega, ker je to edini način, da človek ostane pri življenju, sicer bi zaradi izčrpanosti umrl.
Izgorelost je torej naravna varovalka, ki preprečuje kolaps organizma.
Kar pomisli, kolikokrat nekaj počneš s svojim telesom, misliš pa na čisto nekaj drugega. Kje je tvoja pozornost večinoma časa? Koliko časa dnevno posvečaš svojo pozornost drugim ljudem in stvarem, koliko pa samemu sebi in svojemu telesu? Vprašaj se, koliko časa se posvečaš stvarem, ki jih v življenju rad/a počneš. A se še sploh spomniš?
In ravno to neposvečanje pozornosti samemu sebi, svojim potrebam in občutkom, človeka pripelje v slabe medsebojne odnose, v bolečino in bolezen. Telo se ob nenehnem služenju in zadovoljevanju potreb drugih izčrpa, izprazni in izgori. Skozi bolečino opozarja, naj toliko pozornosti, kot je posvečaš drugim, posvetiš tudi samemu sebi.
Ja res je, tudi tukaj naše telo potrebuje ravnovesje. Toliko časa, kot sta naš um in telo aktivna za druge, toliko časa potrebujeta tudi zase. Na isti način obravnavamo tudi naš živčni sistem (simpatični-parasimpatični), hormonski sistem (adrenalinski-regeneracijski), mišični sistem (agonisti-antagonisti) in vse druge sisteme v telesu.
Za dobro zdravje in počutje najbolj pomembno ravnovesje.
Ključna koraka k ozdravitvi sta pozornost in razumevanje, kako nastanejo bolečine.
Zato vabljeni tudi na delavnico Kaj nas uči bolečina, kjer se bomo skozi različne veščine urili v iskanju zdravja.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo in beleženjem piškotkov.
Z nadaljevanjem sprejemate pogoje poslovanja in izjavo o zasebnosti.