Presenetljivo, koliko denarja in časa veliko elitnih in “vikend” kolesarjev namenja za dodatno opremljanje in prilagajanje dirkalnih koles njihovim telesnim konstitucijam. Prilagajajo kolo namesto, da bi obnovili funkcije najbolj kritičnega kosa kolesarske opreme: telesa kolesarja.
Mišično neravnovesje, pomanjkljivi gibalni vzorci in sklepna zatrditev, izkrivljajo koščeni okvir našega telesa. To kolesarja pripelje do neskončnega potovanja iskanja odličnega kolesa. Kolesa, ki mu odgovarja.
Moja osebna mantra: “Prilagodi telo kolesu, pametnjakovič!“
Trenerji, ki skrbijo za amaterske in vrhunske kolesarje se dobro zavedajo prednosti, ki jo imajo kolesarji z optimalno mobilnostjo, gibljivostjo in stabilnostjo mišično-sklepnega sistema. Povsem logično je, da je najprej potrebno pripraviti telo, pred vsakršnim dragim in velikokrat neuporabnim preurejanjem kolesa.
Vsa ta zmedenost in polemike o piščancu-ali-jajcu (kolo-ali-telo), je predvsem posledica pomanjkanja razumevanja zakona vzroka in posledice. Na primer, trgovina oziroma serviser prilagodi Petru kolo in ta se z nasmehom odpelje s svojim rekonstruiranim strojem. Počuti se varno in brez bolečin. Življenje je lepo … ali pa tudi ne?
V kolikor je Peter eden izmed mnogih “upogibanju zasvojenih” prebivalcev, s sedečo službo, ki skrbi, da je “prilepljen” na računalniški ekran dan za dnem, bo gravitacijska izpostavljenost postopoma vlekla njegovo telo v veliko “C” krivuljo. (Sl.4). Čez določen čas pričnejo Petrovi možgani registrirati (se na novo naučiti) to motnjo drže kot normalno. Ta nov način drže pa Peter potem še potrjuje, ko se vsak vikend odpravi na svoj kolesarki podvig in tako samo utrjuje svojo zlomljeno “C” držo (Sl.3).
Da bi bile stvari še slabše, se trdovratna bolečina, zakrčenost in cikli bolečine pogosto pojavljajo, ko medenica-kolki otrdijo in destabilizirajo sakro-iliakalni (križnično-kolčni) in križnični predel. V prisotnosti nestabilnosti ledvenega dela hrbtenice, se lahko možgani odločijo, da “zaklenejo – zavarujejo” nizki hrbet (križ) in prsni del (rebra) z mišično zaščito. Togost prsnega koša ne zavira le pravilnega diafragmatičnega dihanja, ampak tudi pošilja opozorilne valove bolečine skozi torako-lumbarni (prsno-ledveni) in prsno fašijo in v sklepe zgornjih okončin. V tem predelu se pojavi še problem drže zaprtih rok in komolcev, ki zadevo še poslabšajo (Sl.5). Telo v želji po prilagoditvi – kompenzaciji kolka išče rešitev tudi navzdol, skozi Petrova kolena, gležnje in stopala. Tako išče šibki člen v spodnji kinetični verigi, da reši problem zgornje drže.
Kolesarji, ki se odločijo za preureditev kolesa, brez predhodne manualne terapije za sprostitev kolčnega sklepa in fleksorjev kolka, kmalu opazijo padec v vzdržljivosti. Pojavljati se lahko pričnejo tudi zvini v sklepih, ki so posledica lumbarno-pelvičnega (križnično-medeničnega) neravnovesja. Nenavadno veliko “upogibu zasvojenih kolesarjev” poskuša delati-nadaljevati z vadbo tudi z bolečino oz. poškodbo. Kljub opaznemu zaznavanju v padcu hitrosti, moči in učinkovitosti. “No pain, no gain – brez bolečine, ni pravega treninga” je nesprejemljiv delovni model za tiste, ki iščejo dolgoživost v kolesarskem športu.
Ali zmanjšan kot v kolku pomeni zmanjšano moč?
Značilnost kolesarske drže je zakrčenost, zaklenjenost fleksorjev (upogibalk) kolka in šibkost ter hiperekstenzija (preraztegnjenost) hamstringov in gluteusa (zadnjičnih mišic). Ta vzorec neravnovesja mišic – križni sindrom je lepo opisal priznan fiziater in nevrolog Vladimir Janda. Tako imenovani spodnji prečni sindrom prikazuje, kako je skleda medenice preveč potisnjena naprej, kar povzroči zmanjšanje kota med trupom in kolki. (Sl.6)
Kolesarji, ki stalno vozijo s tako naprej rotirano medenico in zmanjšanim kotom v kolku so predmet sklepnih in ligamentnih zarastlin (kalcinacij), kar se kasneje kaže pri izgubi moči in racionalnosti gibov. Veliko kolesarjev skuša to pomanjkljivost, oz. povečanje kota v kolku, nadoknaditi s prilagoditvijo ali nagibanjem medenice nazaj, kar pa privede v zaokroževanje hrbta oz. hiperkifotično držo. Nekateri trenerji oz. kolesarji skušajo omenjen problem rešiti s prilagoditvijo višine sedeža. Z nižanjem višine sedeža se sile prenesejo na patelofemoralni spoj (koleno), medtem ko dvig sedeža preveč obremeni kolke, križ in roke ter ramenski obroč.
Torej manjši kot v kolku = večji napor = več dela = slabo delovanje oz. učinkovitost.
Drža kolesarja in AXIS terapija
Prva naloga pri zdravljenju (gibalno omejenih) fleksorjev kolka in gibljivosti sklepov je mobilizacija kolka v vseh treh ravninah. Terapevt mora poskrbeti za obnovitev mišično-fašionalnega ravnotežja oslabljenih (nevrološko zavrtih) hamstringov in glutealnih mišic. Ko terapevt uspe povečati odprtost oz. kot v kolku in vzpostavi ustrezno funkcionalno ravnotežje in gibljivost se kolesar prosto odloči, katero varianta kolesarske drže mu najbolj ustreza.
Nekateri kolesarji imajo raje visok sedež, to jim omogoča posterioren (nazaj) padec-rotacijo medenice in s tem povečanje kota v kolkih. Drugi kolesarji pa najdejo večjo mehansko prednost z povečanjem ukrivljenosti hrbtenice v križu.
Kakorkoli že, obe omenjeni skupini bi se morali izogniti (Sl. 7):
– prekomernemu posteriornemu vrtenju medenice in pretirani prsni kifozi. Čeprav sta to dve najbolj priljubljeni drži na kolesu, pa povzročata nepotreben stres telesu. Tvorita napetost-trdost mišic v vratnem in spodnjem-križnem delu hrbtenice, obremenitve na sklepe in zavirata uspešnost delovanja diafragme (velik pomen pri dihanju).
– dolgotrajnemu kolesarjenju s povečano ledveno lordozo, kar še bolj izpostavlja telo poškodbam ob nenadnem šoku na cesti.
Dobra novica je, da je človeško telo prilagodljivo in dinamično. Slaba novica pa, da naše “kolesarske” stranke pogosto s seboj prinesejo tudi veliko prtljage, vključno z-upogibanju zasvojeno sedalno držo, stare poškodbe, slabe trening navade, itd.
Torej, idealen program rehabilitacije, našemu kolesarju Petru in njemu podobnih primerkov je takšen: Najprej obnoviti izgubljeno mobilnost oslabljenih struktur z manualno terapijo (1) in nato zagotoviti stabilnost telesnih struktur s primernimi, njemu prilagojenimi terapevtskimi vajami (2).
1 + 2 = AXIS terapija
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo in beleženjem piškotkov.
Z nadaljevanjem sprejemate pogoje poslovanja in izjavo o zasebnosti.