»V zakonu sta vedno dva – dva glasova, dve mnenji, dve nasprotujoči si vrsti odločitev, želja in omejitev.«
(Elizabeth Gillbert)

Ohranjanje partnerskega odnosa je eden najtežavnejših človeških naporov, saj zahteva posvečanje, potrpežljivost ter sprejetje dolgoročnih odgovornosti, ki so često neznansko velike. Vendar pa ljudje potrebujemo drug drugega. Brez drugih hiramo. Ljubezen se prične z odnosom med moškim in žensko. Vsi drugi kasnejši odnosi izhajajo iz te ljubezni. To je osnova vseh medčloveških odnosov in k njej nas nezadržno vodi naš nagon.

ZALJUBLJENOST

Kadar se zaljubite, je izjemno važno analizirati stopnjo ujemanja. Čim več časa preživite drug z drugim in s svojimi bodočimi sorodniki po partnerjevi strani. Opazujete kako se obnašajo drug do drugega, kakšni so njihovi politični in verski pogledi, kako ravnajo z denarjem in če se prepirajo ali mirno pogovarjajo o stvareh. Ne domnevajte naivno, da se bo vaš mož ali žena močno razlikovala od tega, kar vidite v njegovi ali njeni družini. LJUDJE SE VEDEJO TAKO, KOT SO BILI VZGOJENI. Lahko se spremenijo, vendar pa to po navadi traja nekaj let. Ljudje se po navadi spreminjajo precej redno vsakih sedem do deset let.

Ko se zaljubimo, partnerja ne vidimo v resnici kakršen je. Ljubljena oseba takrat služi kot platno, na katerega se zaljubljeni preslikava svoje idealne podobe. Svojega idealnega moškega ali žensko preslikava na osebo, ki jo imamo pred sabo. Zaljubljenost je torej zveza s samim seboj, čeprav vanjo povabimo še nekoga, na katerega projiciramo svoja občutja.

MOŠKI IN ŽENSKA

Ovira v harmoniji v zakonu in razmerju izvira iz pomanjkljivega upoštevanja zelo subtilnih, vendar globokih razlik med žensko in moškim. Med moškimi in ženskami obstajajo določene prirojene razlike.

Ženske se želijo izražati. Ženske rade govorijo o svojih občutkih in želijo vedeti kako se počutijo njihovi partnerji. Sporočanje občutkov je za njih nujen pogoj za spolno zadovoljstvo. Dejstvo ženske psihologije , ki ga veliko moških ne razume, ne upošteva in ne mara je, da se ženska pogosto ne zanima za človeka, pred katerim ne more razgaliti tako svoje duše kot svojih prsi. Ženske se veliko bolj ljubijo s srcem kot s telesom, in če ni pravega čustva, tudi ni dobrega seksa.

Moški, ki hoče biti velik ljubimec, se mora predvsem naučiti živeti svojo spolno življenje z veliko čustvi. Moški nimajo potrebe, da bi spoznali skrivnost duš svojih žena ali deklet. Kadar so v težavah, jih ne želijo razodevati partnerkam, ker menijo, da morajo sami reševati probleme.

Moški se nauči spoštovanja do žensk pri očetu, ženska se nauči spoštovanja do moških pri mami. Moški potrebuje žensko. Čemu je sicer moški? Brez ženske sploh ni noben moški. Obratno ženska potrebuje moškega. Brez moškega sploh ni ženska. Ženska postane ženska z moškim. Moški potrebuje za svojo celost žensko in ženska potrebuje za svojo celost moškega.

URAVNOTEŽENOST – ENAKOVREDNOST

V medsebojnih odnosih je potrebno vračati, če hočemo, da odnos deluje. Odnos temelji na vzajemnosti, sodelovanju, spoštovanju in ljubezni. V ljubezni velja določen red. Moški in ženska sta kljub različnosti enakovredna.

Dajanje in jemanje v odnosu naj je uravnoteženo. Če mora eden več dajati kot drugi, je odnos moten. Odnos potrebuje ravnotežje. Potreba po izravnavi deluje tudi v negativnem. Ko partner drugega prizadene, čuti to potrebo, da mu vrne. Počuti se ranjenega. Verjame, da ima pravico partnerja enako prizadeti. Tej potrebi se ni moč upreti. Rešitev oz. skrivnost je, da se drugemu maščujmo z ljubeznijo. S tem je končana izmenjava med njima in v njo nastopi skupna sreča.

»Najboljše, kar lahko straši poklonijo otroku je, da ohranijo dobro partnerstvo.«
(Jesper Juul)

Bivanje v zvezi nam pomaga pri osebni rasti. Pomaga, da se bolje spoznamo in posledično postanemo boljši. Zveza nas bogati. Zveza se izplača. Torej je vredno zanjo nekaj plačati. Zveza je dragocena tudi zato, ker po prehojeni poti nismo več isti: zrasli smo, bolje se zavedamo stvari okoli sebe, počutimo se bolj izpolnjeni. Partner nas ne rešuje pred ničemer; to ni njegova naloga. Mnogi ljudje namreč iščejo partnerja, da bi z njim razrešili osebne težave. Verjamejo, da jih bo intimna zveza ozdravila vseh tegob, jih osvobodila dolgočasja in jim osmislila življenje. Pričakujejo, da bo partner zapolnil njihovo praznino. Kako strašna napaka!

Predlagam, da rešimo življenjske dileme brez pričakovanj, da nam bo kdo pomagal ali da bo to kdo naredil namesto nas. To je iluzija, ki slabi resnično moč ljubezni in moč notranje preobrazbe. Nič ni lepšega v partnerstvu kot spremljati svojo osebno preobrazbo v družbi in ob podpori ljubljene osebe. Partnerski odnos nas spodbudi, da naredimo korak naprej, in nam jasno pokaže, na katerih področjih se moramo še razvijati. Če želimo, da naš odnos vzcveti, ga moramo pogledati z drugačnimi očmi. Uzreti ga moramo kot priložnost za razširjanje obzorij in odkrivanje globljih resnic, kar nam pomaga, da postanemo popolnejša človeška bitja. Najboljše, najnatančnejše in obenem najbolj kruto ogledalo je partnerski odnos. Samo takšen odnos lahko do podrobnosti odrazi naše najboljše in najslabše lastnosti. Pogled partnerja nam razkrije tisto, česar sami ne moremo videti.

Bistvo partnerske zveze NI rešitev, temveč srečanje. Ali bolje rečeno – srečanja:
Jaz s tabo.
Ti z mano.
Jaz s sabo.
Ti s sabo.
Midva s svetom.

NESOGLASJA

Ko so v zvezi nesoglasja se naučimo, kaj se dogaja v nas in kako se pogovarjati o tem. Odprimo se drug drugemu, izrecimo besede, ki naj ne obvisijo v zraku. Pokažimo svojo bolečino. Vživimo se v svojega partnerja. Postanimo pozorni na to, kaj potrebuje in kje tiči vir njegove bolečine. Nesoglasja so odlična priložnost za osebno rast, za spoznavanje samega sebe, saj nam pomagajo vzpostaviti povezavo z notranjim jazom, iz česar se lahko veliko naučimo. Kritiziranje partnerja in zavračanje krivde na drugega ne pade na plodna tla. Kdor vztrajno krivi drugega in obtiči v vlogi žrtve, ne bo napredoval in bo oviral razvoj partnerske zveze. Raje opustimo igrico »ubogi jaz« in raje namenimo svojo energijo iskanju kreativnih možnosti za rešitev iz nastalega položaja. Prevzemimo odgovornost za lastno življenje.

Namesto, da sanjarimo o življenju brez nesoglasij, jih raje uzrimo kot priložnost za razvoj, naučimo se izkoristiti vsako težavo na skupni poti, poglobimo se v razloge zanjo in se tako povežimo s partnerjem, kot tudi s svojim bistvom.