Veseli december je že v polnem teku. Ta mesec je zagotovo najbolj prazničen v celem letu. Pa se za hip ustavim pri besedi prazniki. Jo slišite? Prazni-ki. Beseda je povezana s praznino, toda ali niso prav prazniki polni vsega? V čem je prvotni pomen praznikov in kam se je izgubil?
Prazniki so lahko uradni, državni, nacionalni, verski, neuradni in osebni. Vsi pa imajo enak namen: usmeriti pozornost na pomembne vsebine iz našega življenja. Vsakdo si iz pisane ponudbe praznikov izbere tiste, ki se mu zdijo pomembni. Državni prazniki so nam všeč predvsem zato, ker gre za dela proste dni, vendar večina ljudi nanje ni prav zelo čustveno navezana. Podobno je z verskimi prazniki, čeprav se na prvi pogled zdi, da so namenjeni predvsem duhovnosti. Ob neuradnih praznikih se največkrat zabavamo (prvi april, noč čarovnic), podobno velja tudi za osebne.Navadno se še najbolj ozavestimo ob tematskih praznikih. Nekomu se zdi pomemben dan živali, drugemu dan ozaveščanja o raku na dojki. Ti dnevi niso ravno polni praznovanj, pač pa so namenjeni dejavnostim in akcijam, ki pomagajo ljudi ozavestiti o posamezni problematiki.
Na praznike lahko pogledamo z več plati – vsaka ima drugačen pomen in vsak praznik je sestavljen iz različno odmerjenih, vendar podobnih sestavin.
⚯ Povezovanje z drugimi in s samim seboj
Prazniki imajo močno socialno noto. Ker takrat ne delamo, imamo čas za druženje s prijatelji in sorodniki, več je tudi kakovostnega časa, ki ga prebijemo z družino. To druženje je bolj sproščeno, saj se nam ne mudi, zato se lahko pogovorimo tudi o globljih, pomembnejših vsebinah – tako za nas same kot za naše odnose. Tako druženje je navadno obogateno z dobro hrano in darili, tako da je že zaradi tega prijetnejše. V zadnjem času je prav ta nota izredno pomembna, saj nam tehnologije o(ne)mogočajo druženje, ki pa ima velik manko – ne omogočajo pretakanja žive energije med ljudmi. Te smo v teh časih še kako žejni.
Tudi pri osebnih praznikih, pri katerih prevladuje individualna nota, gre za povezovanje v družbi drugih, pred vsem pa, tako vsaj upamo, za povezovanje s samim seboj. Osebni praznik je namenjen tudi – ali predvsem – pregledu prehojene poti, popravljanju smeri in povezovanju s svojim višjim jazom. V vsakodnevnem življenju se ukvarjamo predvsem z ljudmi, stvarmi in cilji zunaj nas. Osebni praznik, denimo rojstni dan, pa naj bi omogočil stik s svojim globljim bistvom in s smislom življenja.
☭ Spomini
Poznamo tudi praznike, pri katerih prevladuje politična nota. Te praznike trenutna oblast določi z namenom, da ljudi spomni na kake zgodovinske dogodke, a tudi zato, da jim podari nekaj počitnic, ki poskrbijo za boljše počutje. Še vedno imam v spominu 1. maj, praznik dela: valovanje zastav, rdeči nageljni, partizanske koračnice in številni prosti dnevi. Ne vem sicer, zakaj smo za praznik dela gledali vojaške parade, vendar se spomnim, da so bili ti dnevi nekaj posebnega. Zdaj so tovrstni prazniki pač dela prosti dnevi, vendar ankete kažejo, da veliko ljudi sploh ne ve, kaj praznujejo na ta dan.
⚖ (Pre)več!
Prazniki pa imajo tudi materialno, materialistično noto, ki prekrije vse. Pred prazniki veliko več nakupujemo med prazniki pa veliko (pre)več pojemo in popijemo. Pogosto se vrnemo v službe čisto zdelani in ne odpočiti, kot bi človek pričakoval.
⚘ Osebna in duhovna rast
Prazniki pa imajo že od vekomaj predvsem simbolno noto. Njihov namen je opozoriti na temeljne zakonitosti življenja, na globlje vrednote, ki človeku omogočajo osebno in duhovno rast ter širitev obzorja onkraj meja samoumevnega.
Kam se je izgubila sporočilna vrednost praznikov? Trenutno kaže, da večina ljudi podčrtuje zgolj materialno noto, včasih v obliki podaljšanega počitka, namenjenega le temu, da se bo lahko podganja dirka po praznikih nadaljevala. S hrano napolnjujemo praznino v sebi, blišč pa tako ali tako seže le do globine pogleda. Osnovni namen vsakega praznika je, da nam omogoči spremembo, odstop od vsakodnevnega življenja, hitenja, dela in skrbi.
♥ Zamenjajmo navlako z umirjenostjo
Če se tega zavedamo, bi bilo to koristno tudi upoštevati. Čemu vsakič, ko se bliža kak praznik, pospravimo po hiši, jo izpraznimo navlake in umazanije? Morda zato, da bi naredili vtis na goste – ali pa jo napolnili s svetim? Prav je, da bivalni prostor očistimo moteče navlake. V umazanem in prenapolnjenem stanovanju pač ne moremo doseči notranjega miru. Enako velja za naše “notranje prostore”. Včasih so to dosegli s postom, ki je bil namenjen izločanju strupenih snovi iz telesa, in z molitvijo, ki je poskrbela, da so se ljudje osredinili in umirili. Dandanes pa veliko ljudi pred prazniki je manj, saj vedo, da bodo med njimi jedli preveč, stradajo pa tudi po praznikih, da se znebijo pridobljene teže.
Seveda gre pri tem za prav nasproten in tudi škodljiv proces, ki telesu namesto počitka prinese skrajne lege nihala. Molimo tudi ne, saj nam um zasedajo neprebavljive količine informacij iz medijev. Znanost vse bolj poudarja zdravilnost meditacije, dobro opravljena molitev pa je meditacija. Če vam ni do molitve, so vam na voljo številne oblike nereligioznega meditiranja.
♥ V družbi in z ljubeznijo
Praznike zaznamuje tudi boljša hrana, ki jo je treba pripravljati počasi, sestavljajo pa jo dražje sestavine. Praznično vzdušje še najbolje opiše vonj po dobrotah iz kuhinje. V naših možganih sta center za vonj in čustva tesno skupaj, lep vonj nas takoj spravi v boljše razpoloženje.
Ampak tak vonj ima tudi doma pečen kruh; vsaka hrana, ki jo pripravimo z ljubeznijo, je veliko okusnejša, sploh če jo jemo na okrašeni mizi, v dobri družbi in mirnem vzdušju. Za te učinek, nam ni treba zapraviti cele gore denarja in se izčrpati za štedilnikom. Praznični obrok raje pripravimo skupaj in z dobro voljo, saj za to med delovniki ni časa. Tesen stik med družinskimi člani in dobri odnosi v širši skupnosti so namreč ključni za dobro počutje.
♥ Daj in sprejemaj
Nekoč so za praznike bogati delili svoje bogastvo z revnimi. Vsak dan, ne le med prazniki, se moramo zavedati drugih in okoliščin v katerih živijo. To, kar imamo, vsak dan delimo z drugimi. Včasih zadošča že to, da ljudi v stiski vidimo, da jim posvetimo nekaj minut svojega časa in nekaj besed. Lahko pa z njimi delimo tudi gmotne dobrine. Dovolimo, da nam tudi oni kaj podarijo. Izmenjava ni le gmotne narave, je pa nujna, če naj se vsi dobro počutimo. Če sta dajanje in sprejemanje ločeni, je to slabo za vse.
Obdarovanje se je začelo kot izmenjava presežka dobrin. Vsakdo ima kaj, česar ne potrebuje, in vsakomur česa primanjkuje – če poskrbimo za izmenjavo, imamo vsi ravno dovolj. Enosmerno obdarovanje je bilo v navadi le pri darovanju božanstvom v zahvalo (ali kot podkupnina) za dobro letino. Izmenjava nesnovnih dobrin je bila nekaj običajnega, saj so se ljudje takrat še zavedali, da je preživetje možno le ob pomoči sodelovanja. Zdaj je znova nastopil čas za preseganje individualizma, prazniki pa so dobra priložnost, da to držo utrdimo.
♥ Odpustimo
Zato med prazniki pomislimo tudi na svoje sovražnike, na ljudi, ki jim kaj zamerimo, na ljudi, o katerih vemo, da zamerijo nam. Tradicija veleva, da se za velike praznike na frontah vzpostavi premirje. To bi lahko naredili tudi v sebi – odpustili in tako izkazali svojo človeškost. V resnici nas tovrstna čustva zastrupljajo, ne da bi se tega zavedali. Če odpustimo, si olajšamo dušo ter pripravimo prostor za ljubezen in mir.
♥ Voščimo iskreno
Ob praznikih svojim ljubim navadno pošljemo voščilnico. Koliko voščilnic prejmete – in koliko je takih, ki se jih v resnici razveselite? Koliko enakih voščilnic z že natisnjenim besedilom dobite, razlikujejo pa se le podpisi? Že naši predniki so čutili, da lahko beseda tudi zdravi. Pogoj za to pa je, da je podložena z dobro energetsko noto. Kot nas kletvica užali in prizadene, tako nas osreči iskren “rad te imam”. Večinoma izgubljen namen voščilnic je bil v tem, da prenašajo našo ljubezen in dobre želje.
Toda kako naj to dosežejo, če jih napišemo na hitro, množično in brez zavesti, komu sploh pišemo in kaj mu želimo … Prihranimo poštarjem izčrpanost – naj prenašajo le voščilnice, ki imajo v sebi naša iskrena čustva. Še bolje je, če jih prenesemo v živo in jih podkrepimo z objemom. Ozavestimo, da sta radost in notranji mir, najbolj želeni čustvi notranje narave, ki ju ne moremo doseči z zunanjimi stvarmi.
♥ Prepustimo se lepoti
Prazniki so čas za lepoto. Lepota je povsod okrog nas, brezplačna je in ne zahteva denarja. Lepota te ne povleče za rokav, poiskati jo moraš sam! Zdi se, da smo se v zadnjem času prav zaradi tega odmaknili od nje. Saj je lepo, ampak nimam časa …
Zakaj že živimo? Da odplačujemo posojila? Menda jih bodo še naslednje generacije, ko nas ne bo več … Smo se do takrat odpovedali lepoti? Lepota je v naravi, mi pa sedimo za računalniki. Lepota je v glasbi, če se ji prepustimo, če si zanjo vzamemo čas. Vse zvrsti umetnosti so ena sama lepota. Mi pa mislimo, da moramo umetnost razumeti (če je ne, potem ni dobra). Umetnosti se je treba prepustiti, da zaigra na naše strune, za katere včasih sploh ne vemo, da so v nas. Umetnost zmore še nekaj, kar nujno potrebujemo: življenje izrazi tako, da lahko celo trpljenje sprejmemo kot sestavni del bivanja, s čimer nam omogoči, da ga presežemo.
Lepota sije iz oči bližnjih in daljnih, mi pa gledamo pod noge, da bi čim hitreje prišli do cilja. Lepota je v naši duši, če le pokukamo vanjo … Lepota je namreč ena od poti do povezave z božanskim, v kateri koli že obliki ga lahko doživimo in sprejmemo. Za doživetje presežnega pa potrebujemo tišino. Tišino v sebi in tišino okrog sebe. Osnovni namen trušča je namreč to, da nas zamoti in odvrača od bistvenega. Prazniki so čas za lepoto!
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo in beleženjem piškotkov.
Z nadaljevanjem sprejemate pogoje poslovanja in izjavo o zasebnosti.