Pri zdravljenju manjših poškodb mehkih tkiv (obtolčenina, nateg mišice, natrganje mišice,…) je najpomembnejše hitro ukrepanje v prvih 24-ih urah – R.I.C.E. terapija. Angleška kratica R.I.C.E. (Rest, Ice, Compression, Elevation) združuje 4 temeljne postopke, ki jih moramo izvesti takoj po poškodbi. Torej: počitek, led, kompresija in dvig poškodovanega uda. Tako omilimo bolečino, omejimo zatekanje, zavarujemo poškodovano tkivo ter vplivamo na hitrost celjenja.

Po prvih 24 urah mora obremenitev postopno naraščati, kar je predpogoj za čimprejšnjo vrnitev na športni teren. Velike in težje poškodbe, ki zahtevajo kirurško zdravljenje, se celijo hitreje in s hitrejšim funkcionalnim rezultatom, če se neposredno po nastanku poškodbe izvede postopek R.I.C.E..

 


TAKOJŠEN POČITEK

po poškodbi je zelo pomemben zaradi dveh razlogov. Prvič, počitek je bistven za zaščito poškodovane mišice, kite, ligamentov ali ostalega tkiva pred nadaljnjo poškodbo. Drugič, telo poškodovanca si mora spočiti, da ima potem energijo za bolj učinkovito celjenje poškodovanega tkiva. Počitek razumemo kot mirovanje, ki je določeno glede na vrsto in težavnost poškodbe. Z mirovanjem se zmanjšuje lokalna reakcija tkiva na poškodbo, izboljšajo se učinki hlajenja in kompresije, s čimer se tkivo kvalitetnejše celi.

 


LED – KRIOTERAPIJA 

ima v rehabilitaciji športnika zelo pomembno vlogo, saj je prvo sredstvo, ki ga uporabi poškodovani športnik sam takoj po nastanku poškodbe in s tem zmanjša reakcijo tkiva (travma). S hlajenjem se zmanjšuje vnetna reakcija tkiva, metabolizem, krvavitve, bolečina, cirkulacija in mišični spazem. Poveča pa trdoto tkiva in deluje na moč in propriocepcijo mišic.
Terapijo z ledom imenujemo tudi krioterapija. Gre za hlajenje posameznih delov telesa. Izvajamo jo lahko večkrat na dan. Po aplikaciji krioterapije periferna cirkulacija reagira z vazokonstrikcijo, kateri sledi vazodilatacija, v 3–5 minutah pride do padca temperature na 15 °C, sprožijo se termoregulacijski mehanizmi, čemur sledi analgezija, ki traja 5–7 minut.

Poznamo tri načine aplikacije krioterapije: kriomasaža, kriopak, hladne kopeli.

KRIOMASAŽA je masaža s silindričnim kosom ledu, ki jo izvajamo s krožnimi gibi. Izvajamo jo 5–7 minut do subjektivnega občutka žarenja. Ne izvajamo več, kot je priporočen čas, kajti po tem času se pojavijo negativni učinki terapije, kot so poškodbe kože in ozebline. Vrečko ledu zavijemo v brisačo. Če je poškodba nastala na mestih, kjer je malo maščobe ali predelu prstov na nogi, apliciramo hladilno sredstvo krajši čas, kot je priporočen čas hlajenja. Po vsaki končani terapiji z ledom poškodovanec miruje vsaj 20 minut.
KRIOPAK so ledene vrečke, ki jih polagamo na določene dele telesa.
V HLADILNIH KOPELIH je priporočena temperatura za izvajanje krioterapije 10–12 °C

Učinki krioterapije so zmanjšanje edema, zmanjšanje bolečin in zmanjšanje mišičnega spazma. Bleakley, McDounough in MacAuley (2006) so v svoji raziskavi primerjali učinke dveh različnih postopkov krioterapije v prvih 72 urah po nastopu poškodbe in dokazali, da se zmanjša bolečina pri aktivnosti poškodovanega uda že v prvem tednu pri krajši 10-minutni metodi krioterapije (10 minut ledenega obkladka, zatem 10 minut počitka na sobni temperaturi in nato še 10 minut ledenega obkladka – vsaki dve uri) v primerjavi s standardno proceduro izvajanja krioterapije (20 minut terapije z ledenim obkladkom –  na vsaki dve uri).

 


KOMPRESIJA 

z direktnim delovanjem onemogoča povečanje hematoma ali edema. Izvaja se hkrati s hlajenjem zaradi razširitve hematoma na večjo površino, kar povečuje tudi reasorbcijo. Najenostavnejši način, da naredimo kompresijo, je, da obvežemo vrečko ledu na mesto poškodbe.

 


 ELEVACIJA – DVIG 

je dvig poškodovanega uda nad nivo srca, tako da ima podporo. Če je le mogoče, se približajo razdvojeni deli poškodovanega tkiva. Cilj elevacije je vzdrževanje venskega obtoka. Ta položaj izboljša limfno drenažo, pri kateri se izvaja reasorbcija in odstranjevanje hematoma.

 

Postopek rehabilitacije je odvisen od značilnosti poškodbe, značilnosti poškodovanca in trenutnega fizičnega stanja poškodovanca. Takoj po trenutku, ko nastopi poškodba mehkega tkiva, je priporočena uporaba R.I.C.E. terapije. Ta pomembno skrajša čas rehabilitacije poškodovanca. Nato sledijo naslednje metode, katere so opisane v članku Postopki zdravljenja športnih poškodb.

 

  • Dubravčič-Šimunjak, S., Hašpl, M., Bojanić, I., Pečina M. (2001). Physical therapy of lokomotor system overuse injuries (Arh High Rada Toksikol).
  • Kozina, D. (2001). Rehabilitacija po zlomih podlahti in zapestja. V 7. Krkini rehabilitacijski dnevi: Poškodbe, njihovo preprečevanje, zdravljenje in rehabilitacija (Krka Zdravilišča).
DODAJ MED PRILJUBLJENE
<div style="background: url(https://mojaxis.si/wp-content/uploads/2015/02/prenos.jpg) no-repeat";}

NE BI BILO BOLJ PRAKTIČNO,
ČE BI NAŠE E-NOVIČKE PREJELI KAR PO E-POŠTI?




Enostavno.
Spodaj pišite vaše podatke in ob objavi novih eNovičk
boste le te prejeli v vaš e-nabiralnik.


Z nadaljevanjem sprejemate pogoje poslovanja in izjavo o zasebnosti.

mojAXIS.si