Veliko je bilo že napisanega na področju stabilizacije trupa in najverjetneje še veliko bo. Stabilizacija trupa in moč trupa sta predmet raziskav že od zgodnjih osemdesetih let 19. stoletja. Raziskave dokazujejo prednosti tovrstne vadbe, kot je pomoč ljudem z bolečinami v hrbtenici in zagotavljanje lažjega opravljanja vsakodnevnih aktivnosti.

Mnogo različnih avtorjev iz področja športa in medicine se je lotilo opredelitve mišic stabilizatorjev trupa. Osebno najbolj logična mi je opredelitev avtorjev Kisner in Colby, ki opredelita mišice stabilizatorjev glede na vlogo in lego.

Površinske mišice trupaGloboke mišice trupa
– bolj oddaljene od osi gibanja
– prečkajo več segmentov
– izvajajo gib- močne kontrakcije
– bližje osi gibanja
– pripete na vsak segment hrbtenice
– kontrolirajo gibanja posameznih segmentov
– v veliki meri sestavljene iz mišičnih vlaken tipa 1
(bolj vzdržljiva vlakna)
– prema trebušna mišica
(M.rectus abdominis)
– zunanja poševna trebušna mišica
(M.obliquus externus)
– notranja poševna trebušna mišica
(M.obliquus internus)
– ledvena kvadratasta m.-lateralni del
(M. quadratus lumb.)
– mišice vzravnalke trupa
(M. erector spinae)
– velika ledvena mišica
(M.psoas major)
– črevnična mišica
(M.iliacus)
– prečna trebušna mišica
(M. transversus abdominis)
– multifidne mišice
(Mm. multifidus)
– ledvena kvadratasta m.-medialni del
(M.quadratus lumb.)
– globoki rotatorji
(rotatotes m.)

 

Zgoraj so prikazane značilnosti površinskih in globokih mišic trupa. Predstavljeno je, kje se nahajajo, kaj je njihova naloga in kako se te mišice imenujejo.

trebusne-misice
Slika 1: Trebušne (abdominalne) mišice

Na Sliki 1 vidimo mišice trupa s sprednje strani. Mišice so večje, večsklepne in so pomembne za stabilizacijo hrbtenice pri motnjah položaja telesa. Prečna trebušna mišica (M. transversus abdominis) je najgloblja mišica med njimi in naj bi bila posebej odgovorna za ohranjanje drže. Poleg te mišice so prikazane še ostale v tem predelu: prema trebušna mišica (M.rectus abdominis), zunanja poševna trebušna mišica (M.obliquus externus), dimeljski ligament (Inguinal ligament) in notranja poševna trebušna mišica (M.obliquus internus), ki ima odstranjeno srednja plast, da je lahko vidna prečna trebušna mišica.

hrbtne-misice
Slika 2: Mišice hrbta

Na Sliki 2 vidimo mišice hrbta: mišice vzravnalke trupa (M. erector spinae), to so skupina treh mišic: spinalna mišica (M.spinalis), najdaljša hrbtna mišica (M.longissimus), iliokostalna mišica (M.iliocostalis) so dolge in večsklepne. Pomembne so pri ohranjanju drže. Multifidne mišice (Mm. multifidus) imajo veliko mišičnih vlaken tipa I in veliko kapilarno mrežo, kar kaže na to, da so izrazit tonični stabilizator. Mišici sta povezani z lumbalnodorsalno ovojnico, kar omogoča z napetostjo mišic napenjanje ovojnice in dodaten prispevek k stabilnosti. Vidne so še mišice: ledvena kvadratasta mišica (M.quadratus lumborum), mišice dvigalke reber (Levatores costarum muscles), mišice zadajšnjega dela vratu (Rectus capitis posterior musculesOblique capitis inferior muscle, Oblique capitis superior muscle), semispinalna mišica glave (Semispinalis capitis muscle), spinalna mišica (M.spinalis) in spleniumske – jermenaste mišice (Splenius cervicis muscle).

Precni-prerez
Slika 3. Prečni prerez v lumbalnem delu hrbtenice

Na Sliki 3 je prikazan prečni prerez v lumbalnem delu hrbtenice. V njem vidimo povezanost treh plasti torakolumbarne fascie z mišicami ter povezanost mišic s hrbtenico. Mišice vzravnalke trupa (ES-erector spinae), multifidne mišice (Mf-multifidus), prečna trebušna mišica (TA-transvesus abdominis), notranja poševna trebušna mišica (IO-internal obliques), zunanja poševna trebušna mišica (EO-external obliques), široka hrbtna mišica (LD-latissimus dorsi), velika ledvena mišica (PM-psoas major), ledvena kvadratasta mišica (QL-quadratus lumborum).

 

Moč mišic je pomembna pri kontroliranju velikih obremenitev ali pri reakciji na nepričakovane obremenitve (npr. med težkim fizičnim delom, pri športu ali pri padcih), vendar samo okoli 10 % maksimalne kontrakcije je potrebno za zagotovitev stabilnosti v običajnih situacijah.

 

Stabilizatorji trupa imajo vlogo dinamične kontrole in so odgovorni za prenos velikih sil s spodnjih in zgornjih okončin preko trupa, da bi dosegli največji možen izkoristek, ter da bi dosegli ustrezno biomehaniko gibaja (Sharrock idr., 2011).

Nekateri raziskovalci so opisali stabilizatorje trupa kot valj z dvojno steno. Z trebušno prepono – diafragmo na vrhu, z abdominalnimi mišicami spredaj, s hrbteničnimi mišicami in gluteusi zadaj ter medenično dno in kolčne mišice, ki predstavljajo dno valja (Richardson, Jill, Hodges, 1999).

Kolčne in mišice medeničnega dna so temelj vseh stabilizatorjev. Hodges (2003) navaja, da sinergija stabilizacije trupa izhaja iz mišic medenice in mišic trupa. Kolčne mišice, ki zajemajo dokaj veliko področje, so vključene pri stabilizaciji trupa kot tudi pri nastajanju sil, ki so potrebne pri gibanju spodnjih okončin med športnim gibanjem. Glutealne mišice stabilizirajo trup pri postavitvi noge in tako omogočijo silo za gibanje noge naprej pri gibanjih, kot so tek ter meti.
Več si o mišicah medeničnega obroča preberete v članku Mišice medeničnega obroča.

 

Neravnovesje vseh mišic zgoraj naštetih stabilizatorjev trupa (agonisti – antagonisti), odločilno vpliva na stabilnost trupa.

Slika 4 prikazuje primer takšnih neravnovesij mišic:

telesna drža - stanje hrbtenice
Slika 4: Neravnovesje mišic

 

RUMENA BARVA: oslabljene mišice, katere je potrebno krepiti in raztezati

 

RDEČA BARVA: zategle – napete mišice, katere je potrebno raztezati in sproščati

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na spodnji povezavi si lahko naročite priročnik: Vadba za stabilizatorje trupa.

 


k-stabilizatorji

 

 


 



NE BI BILO BOLJ PRAKTIČNO,
ČE BI NAŠE E-NOVIČKE PREJELI KAR PO E-POŠTI?

Enostavno.
Samo vpišite vaše podatke in ob objavi novih novičk boste le te prejeli v e-nabiralnik.


Z nadaljevanjem sprejemate pogoje poslovanja in izjavo o zasebnosti.

Pin It on Pinterest