Ahilova tetiva in poškodbe

Leta 2010 sem si med rekreativnim igranjem košarke pretrgal ahilovo tetivo. Po tem dogodku sem zamenjal šport in se poglobil v razumevanje anatomije in rehabilitacije te izjemno pomembne strukture.

Ta članek je namenjen razumevanju anatomije Ahilove tetive, njenih najpogostejših poškodb ter rehabilitacijskih pristopov, ki pomagajo pri okrevanju po poškodbi.

V zaključku pa so predstavljeni programi rehabilitacije po poškodbi ahilove tetive.

 

Ahilova tetiva (AT) je najmočnejša kita v človeškem telesu. Povezuje mečne mišice, dvoglavo mečno mišico (m. gastrocnemius) in veliko mečno mišico (m. soleus), s petno kostjo (calcaneus) za sklepom gležnja.
Njena naloga je prenos sile med krčenjem mečnih mišic na stopalo, kar nam omogoča dvig na prste, skok in odriv pri hoji ali teku.

Zaradi svoje funkcije je AT stalno izpostavljena velikim silam, zato ni presenetljivo, da so poškodbe Ahilove tetive pogoste, predvsem pri športnikih, tekačih in rekreativcih srednjih let. Dostikrat športniki tarnajo zaradi bolečin tik nad zadnjim delom pete, lahko pa se pojavijo tudi krči v mišicah goleni. Na tem predelu, torej predelu tik nad peto, je lahko Ahilova tetiva vidno zadebeljena in občutljiva na dotik. Bolečina je izrazita predvsem med hojo ali med tekom, še posebej v trenutku, ko pri gibanju obremenimo prste.

 

 

1. TENDINOPATIJA AT (tendinitis, tendinosis):

Tendinopatija označuje degenerativne spremembe v tetivi, kjer pride do mikropoškodb, izgube kolagenske strukture in zmanjšane sposobnosti obnove.

Pogosti vzroki vključujejo:

♦  preobremenitev (prehitro povečanje intenzivnosti, dolžine ali hitrosti vadbe),
♦  pomanjkanje počitka med treningi,
♦  neprimerna obutev ali trda podlaga,
♦ zmanjšana moč mečnih mišic,
♦ zmanjšana gibljivost gležnja,
♦  tek navkreber (povečan razteg tetive),
♦ pretirana pronacija (nagib stopala navznoter),
♦ pogosto nošenje visokih pet.

Tendinopatija AT je lahko akutnega značaja, kar pomeni, da se je pojavila v nekaj dneh.

Akutna tendinopatija – znaki:

⚠ bolečina nekaj centimetrov nad peto,

⚠ občutljivost ob dotiku,

⚠ bolečina ob začetku vadbe, ki med vadbo popusti,

⚠ zmanjšanje bolečine med počitkom.

Če akutne oblike ne zdravimo ustrezno, lahko preide v kronično tendinopatijo, kjer se pojavljajo degenerativne spremembe in zmanjšana elastičnost tetive.

Tendinopatija AT je lahko tudi kroničnega značaja, torej se pojavlja skozi daljše časovno obdobje. Pretirano obremenjevanje (na primer pri tekačih) tako prispeva k spremembam AT, to vodi do degenerativnih sprememb in tanjšanja tetive, predvsem z leti, ko se telo stara. To pomeni, da v daljšem časovnem obdobju tetiva lahko oslabi saj so njena vlakna vse bolj občutljiva.

Kronična tendinopatija – znaki:

⚠ dolgotrajna, topa bolečina zjutraj ali po mirovanju,

⚠ bolečina pri hoji po stopnicah ali teku v klanec,

⚠ zadebeljena in občutljiva tetiva, vozlički 2–4 cm nad peto,

⚠ lahko prisotna oteklina ali škripanje (krepitacija).

Tetiva se pogosto poškoduje na sredini, približno 4 cm nad petnico – delu z najslabšo prekrvavitvijo, kar tudi pojasnjuje počasno celjenje.

Celjenje AT je počasno, kar je posledica slabe prekrvavitve strukture.

 

2. PRETRGANJE (RUPTURA) AT:

V hujših primerih lahko nenaden, eksploziven gib (npr. skok, pospešek) povzroči popolno pretrganje tetive.
Več kot 90 % ruptur se zgodi 2–7 cm nad narastiščem, kjer je prekrvavitev najslabša.

Tudi sam sem doživel to poškodbo – ob skoku za žogo sem zaslišal glasen »pok«, nato pa nisem več mogel stopiti na prste. Ob pregledu sem začutil praznino nad petnico, mišica pa se je nabrala pod kolenom – klasičen znak popolne rupture. Tako mi ni ostalo drugega, kot da me prijatelj odpelje v najbližjo bolnišnico.

Znaki in simptomi:

⚠ nenadna ostra bolečina (“kot bi vas nekdo udaril od zadaj”),

⚠ slišen pok ob pretrganju,

⚠ nezmožnost stati na prstih,

⚠ praznina v tetivi, močna oteklina,

⚠ pozitiven Thompsonov test (pri stisku mečne mišice se stopalo ne premakne).

 

3. SEVEROV SINDROM:

Pogosta poškodba pri otrocih (8–15 let). Gre za vnetje narastišča Ahilove tetive na petnico, kjer rastna plošča še ni popolnoma zaprta.
Vzrok je pogosto hitro obdobje rasti, pri katerem mišica in tetiva ne dohajata rasti kosti, kar poveča vlečno silo na narastišče.

Znaki in simptomi:

⚠ bolečina na zadnji strani pete med hojo ali tekom,

⚠ občutljivost ob pritisku,

⚠ zategnjenost mečnih mišic,

⚠ občasno majhen vozliček nad peto.

Stanje običajno izzveni v nekaj mesecih z zmanjšano obremenitvijo in ustrezno raztegljivostjo mišic meč.

 

 

Celjenje Ahilove tetive je počasno zaradi slabe prekrvavitve, a z ustreznim postopkom okrevanja je mogoče doseči popolno funkcionalnost.

Osnova uspešne rehabilitacije je postopnost, nadzor obremenitev in vračanje k aktivnosti brez bolečine.

Faze rehabilitacije:

1. Akutna faza (1–2 tedna): razbremenitev, hlajenje, dvig noge, po potrebi opornica ali ortoza.

2. Subakutna faza (2–6 tednov): lahke ekscentrične vaje (npr. spuščanje s prstov na peto), raztezanje mečnih mišic.

3. Krepitvena faza (6–12 tednov): stopnjevanje vaj, dvigovanje pete na eni nogi, elastični trakovi, ravnotežne vaje.

4. Povratek v šport (po 3–6 mesecih): dinamične vaje, poskoki, spremembe smeri in specifična športna priprava.

Rehabilitacija zahteva potrpežljivost – cilj ni samo brez bolečine hoditi, temveč obnoviti moč, elastičnost in zaupanje v gib.

 

V spodnjih priročnikih si lahko preberete vse o  programih rehabilitacij ahilove tetive  (dostop s klikom na spodnjo sliko ali povezavo):