Joj, kaj pa če se okužim?

A to je zdaj največji strah?

Pa saj smo že vsi okuženi!!! Okuženi smo z najbolj nevarnimi virusi! To so: brezbrižnost, samoumevnost, požrešnost, nehvaležnost, neodgovornost, neiskrenost, neobzirnost, pohlep, tekmovalnost, sebičnost….. Pa kaj vi res mislite, da nas lahko reši neko čudežno cepivo? Kar zmrazi me ob pogledu na gostilniške velike frajerje, ki na glas šinfajo politike in zdravstveni sistem, ob tem pa po grlu spuščajo ledeno mrzlo pivo. Verjetno ne prvo in ne zadnje danes. Ko ga bo pa zaradi »virusa« speklo v grlu, bo najprej letel do zdravnika. Ker sam je že zdavnaj pozabil, da virus v grlu lahko uničiš z grgranjem žajblja, timijana, tudi navadnega šnopsa. Da je potrebno viruse preležati, ne pa požret lekadol, da ubiješ vročino in lahko naprej delaš ali letaš naokoli. Da vročina ni noben baubau, ampak samo pomaga, da uniči viruse. Katerekoli!. Zato v tem času pijemo vroče čaje in jemo pikantne enolončnice. Da krepimo svoja pljuča in imunski sistem. Jesen in pomlad sta tista, ko naše telo potrebuje največ podpore. Tudi, če smo zdravi! In tudi, če ni epidemije. Ni se potrebno bati virusov. Strah nas je lahko teh »okuženih možganov«, ki zaradi zgoraj naštetih virusov ogrožajo naš mir in varnost.

Resnično se trudim, da ne zapadam v negativno in ne širim grozljivih in strašljivih novic, za katere že dolgo vemo, da so v ozadju. Vsakič, ko me hoče spreletavati strah ali me mrazijo takšni in drugačni »okuženci«, se nekako poskušam spraviti v stanje, ko z nekim čudnim olajšanjem in hvaležnostjo začutim, da je vse točno tako kot mora biti.  Verjamem, da se lahko iz vsega tega poraja tudi veliko dobrega.

Zdaj je čas, da se ustavimo in poiščemo rešitve za marsikaj. Ker tega se je kar precej nabralo. Da se zavedamo, da nas ne bo rešilo nobeno cepivo. Da ne računamo na to, da nas bo nekdo rešil. Zdaj resnično ni prostora za žurke, prenajedanja in brezbrižnost. Kot tudi ni časa za pogovore o tem, zakaj tega nismo storili že prej ali kdo je za to kriv.  Ni časa in ne prostora za prelaganje odgovornosti na druge. Zdaj je čas, da se razkužimo, podajamo rešitve in začnemo popravljati, kar se popraviti še da. Da razmislimo o tem, kaj se iz tega lahko naučimo. A si znamo še kaj pridelati sami. A sploh v svojem domu znamo še sobivati. Da se pogovorimo sami s seboj in s svojimi otroci, da ni pomembno kakšne firme je tvoj telefon, cunje in čevlji. Ali to, da si na najboljši gimnaziji in imaš same petke. Da imaš hudo bajto, avto in podobne reči. Da ko si lačen, ne pograbiš prve hrane zapakirane v plastiki, ampak si lahko pripraviš tudi kaj sam. Da ni vse kar je iz tujine boljše kot domače. Da ni treba na vsak sestanek letet na drug konec sveta, ampak se lahko kaj zmenimo tudi preko tehnoloških naprav, ki smo jih izumili. Da se lahko imaš fajn tudi, če ne greš na smučanje v tujino ali v tople kraje. Da zdaj v tej situaciji pomislimo tudi na druge in v trgovini ne pograbimo vsega, kar je še ostalo. In, če slučajno srečaš prijatelja, se ne trkaš s čevlji in komolci v strahu, da se boš okužil, ampak ga tesno objameš in zaželiš vse dobro. Da ostajamo čim več doma in postorimo tisto, za kar drugače nimamo časa. Da se ne prenajedamo, ker resnično ne moremo vedet, ali bo dovolj hrane za vse. Zdaj je čas, da se naš planet malo odpočije.

Kaj nas še čaka, tega ne moremo vedeti. Lahko samo upamo, da ne bo šlo tako daleč, kot je bilo že dolgo planirano. In lahko se potrudimo, da ne pljuvamo vse povprek po sistemu. Da ne širimo strahu in panike, ampak raje iščemo rešitve. Zdaj imamo priložnost, da dojamemo, da nas v prihodnosti čaka veliko učenja. Da se spomnimo in naučimo vseh modrosti naših dedkov in babic. O zdravilnih, užitnih rastlinah in pridelovanju hrane. O samozdravljenju in samooskrbi. O resničnih potrebah. O dobrih sosedskih odnosih, povezovanju in sodelovanju. Ugotovili bomo, da se da marsikaj izvajati drugače. Da si lahko naberemo regrat, trobentice in vijolice, namesto da mrzlično iščemo solato po trgovinah. Da se lahko otroci učijo tudi od doma. Da lahko razbremenimo zdravstveni sistem tako, da bolje skrbimo za svoje zdravje in se podučimo, da ne potrebujemo za vsak kih zdravnika in cepiva. Da ne podpiramo potrošništva. Kajti, če mi ne bomo toliko trošili, potem tudi tisti, ki imajo od tega največje zaslužke ne bodo upali toliko investirati. Da ne rabimo vojske, ker se nimamo pred čim braniti. Ugotovili bomo, da ne potrebujemo nobenih mask, ker smo lahko iskreni.  Ugotovili bomo, da ne potrebujemo glamurja, velikih multinacionalk, privatizacije in tujega kapitala, ampak raje oživimo našo rodno Pomurje in bo hrane ter pijače za vse dovolj. Namesto, da zapadamo v paniko, raje razsvetljujmo to situacijo, vsak na svoj način. 

OGLEJTE SI TUDI:

Pravilna telesna drža Dihala, bolezni in poškodbe Žleza ščitnica – METULJČICA Vsakodnevne majhne rutine