Zdravljenje ali izobraževanje

»Ljudje ne potrebujejo zdravljenja,
ampak izobraževanje o tem,
kako skrbeti zase,
da bi ostali zdravi.«

Dejstvo, da se je človek s sodobnim načinom življenja preveč oddaljil od samega sebe, da je popolnoma izgubil občutek in voljo v skrbi zase, me vodi k bolj celostnemu dojemanju in obravnavanju telesa, predvsem pa v preventivo za zdravje in učenje. Ugotavljam namreč, da imajo ljudje premalo znanja o delovanju telesa. Če pa ga že imajo, je to pridobljeno s strani zdravnikov, ki pa je žal velikokrat le skupek medicinskih diagnoz, s katerimi človek na koncu ostane prepuščen samemu sebi.

Pri svoji terapevtski praksi ugotavljam, kako zelo ljudje verjamejo in se sprijaznijo z:

DIAGNOZO uradne medicine in
LAŽNO PREDSTAVO o posledicah STARANJA.

Zanimivo je to, da nam uradna medicina zna podaljšati življenjsko dobo na več kot 80 let, ne zna nas pa obvarovati pred preprostimi bolečinami. V mislih imam predvsem bolečine in težave iz svoje terapevtske prakse. To so: bolečine v križu, hrbtenici in sklepih, ukleščeni živci, različna vnetja, glavoboli in migrene, zatekanje nog, boleče menstruacije, hormonska neravnovesja, mravljinčenje udov,…. Gre torej za stanje telesa, ki s svojimi simptomi jasno kaže, da je skrajni čas, da človek pri skrbi za svoje zdravje nekaj spremeni. Če ne, je pa na dobri poti, da zboli. Torej človek je v fazi, ko dejansko še ne potrebuje nekega resnega zdravljenja, ampak bolj izobraževanje o tem, kaj naj spremeni, da se bo stanje izboljšalo.

Uradna medicina pacienta s takimi simptomi sploh ne obravnava resno. Vse sicer poslikajo, opravijo vse svoje znanstvene preiskave (če plačaš, tudi zelo hitro), da lahko postavijo diagnozo, ampak tukaj se zgodba konča. Človek ostane sam s to diagnozo in samo od njega samega je odvisno, kaj bo s tem naredil. Diagnoze, ki jim ljudje najhitreje »nasedejo«, verjamejo in tudi sprejmejo so: degenerativne spremembe, obraba, starost, dednost in podobne. Zdravnik te napoti v lekarno po protibolečinske tablete in te odslovi z znamenitim stavkom: »Navadite se živeti s tem!« In velika večina ljudi temu res verjame.

Lahko povem samo enega od mnogih primerov iz svoje prakse, ko je k meni prvič prišla gospodična. Na prvi pogled bi ji dala največ 37 let. Ko jo vprašam, zakaj je prišla oziroma, ali ima kakšne težave, bolečine, mi odgovori, da kar tako. Da ji je mož kupil darilni bon in se je prišla malo »pocarkljat«. Medtem, ko je izpolnjevala vprašalnik, sem si ogledovala njeno kožo na rokah, obrazu, njeno držo. Njena koža in podočnjaki so izdajali dehidriranost, njena drža pa togost in izčrpanost. Ko izpolni letnico rojstva, vidim, da je moja letnica. 1973. Služba: pisarna, 10 ur za računalnikom. Rekreacija: nič. Mama treh otrok. Zadnji porod pred 11 leti. Prehrana: neredna, temelji na sladkorjih. Ko se je ulegla na masažno mizo in sem potopila svoje roke v njeno telo, sem kaj hitro ugotovila, da jih njeno telo kaže več kot 50. Pod prsti sem čutila napete in zakrčene mišice, od vnetnih procesov zdrizasto tkivo, zastoje limfnega sistema, blokirano črevesje, jetra in ledvice…..Ona pa je čutila bolečino. Sprašuje, zakaj jo boli, Da prej sploh ni čutila, da jo boli. Ne odgovorim, ampak jo vprašam: “Kako se počutite zjutraj, ko se zbudite?« In ona reče, da je ravno zjutraj najhujše. Da je vsa trda in jo boli v križu. Potem, ko vstane in se malo shodi je boljše in pozabi na to. In jo spet vprašam: »Kaj pa noge so vedno zatečene in kako dolgo že opažate zatekanje nog?« In reče, da so zjutraj še uredu, ko se pa vrne iz službe domov, je pa vedno slabše. Da pa to opaža po 40-em letu, in da ima te težave tudi njena mama. Zaključi s trditvijo: »Emšo pač. Staramo se. Sem bila tudi pri zdravniku in je rekel, naj se kar sprijaznim.«

A bejž no bejž. A kar sprijaznila se boš s tem? A se ne bi raje vprašala, kako si v zadnjih 15 letih skrbela zase? Kakšen odnos si v tem času, ko si mislila samo na druge (otroci, služba,…) razvila do svojega telesa? Seveda je res, da smo vsako leto starejši, ampak to še ne pomeni, da smo vsako leto tudi bolj bolni. In da se kar sprijaznimo z bolečino, da je sploh več ne čutimo in ne opazimo. Jaz se s tem ne bi sprijaznila in tudi moje stranke mi dokazujejo, da ni potrebno verjeti temu, da naša telesa po 40-em začnejo propadati. Za božjo voljo, pa saj smo komaj v srednjih letih!

Res pa je tudi, da si s takim načinom življenja, ki je precej podrobno razviden že iz izpolnjenega vprašalnika, definitivno na pravi poti, da resno zboliš. Telo s svojimi simptomi resno opozarja, da je potrebno spremeniti odnos do svojega telesa. Človek se premalo zaveda, da je telo edini tempelj, v katerem lahko živi. Da telo ni tvoj suženj, ampak je tvoj gospodar. Še najbolj žalostno je pa dejstvo, da je človek pozabil in se sploh ne spomni več, kaj naj počne s svojim telesom, da bi bilo bolj zdravo. Ob navalu informacij na trgu se sploh ne znajde in sploh ne ve več, kaj in kako. Pa vsi prodajajo in na veliko tržijo ravno zdravje, človek je pa v vedenju o zdravju vedno bolj izgubljen.

In tukaj je manjkajoči člen v zdravstvu. Ko človek še ne potrebuje zdravljenja, ampak izobraževanje. Doktorji – zdravniki pozabljajo na svoje poslanstvo. To je: »Učiti človeka, kako naj skrbi za svoje zdravje.«

Po končani seansi svoji dragi klientki povem: »Imate dve možnost:

Verjamete in se sprijaznite, da so vse vaše težave posledica staranja ali pa
Spremenite svoje navade in začnete odstranjevati posledice vsega, kar pripisujete staranju«.

Tisti, ki ne zmorejo spremeniti škodljivih življenjskih navad, svojega mnenja in zmotnih prepričanj o zdravju, svojega destruktivnega odnosa do sebe in posledično negativnega doživljanja in dojemanja sveta in ne zmorejo prevzeti odgovornosti v skrbi za svoje zdravje, bodo zelo kmalu potrebovali resno zdravljenje. Na tej točki se človek odloči sam. Terapevti in zdravilci lahko pokažemo samo pravo pot. Marjan Ogorevc pravi, da nekateri raje umrejo, kot pa da bi kaj spremenili v svojem življenju. Tisti, ki si želi biti zdrav, se za to najprej odloči. Ko si odločen, si pripravljen tudi marsikaj spremeniti in narediti. Na koncu ugotoviš, da telo res ne potrebuje veliko. Vsak dan samo nekaj trenutkov in že ti hvaležno vrača z dobrim počutjem. Telo si želi biti zdravo in mi pri tem lahko sodelujemo.

Kako?

Tako, da ga redno in zdravo prehranjujemo, negujemo, razgibavamo, predihavamo. Tako, da gojimo lepe misli in negujemo zdrave odnose. Bolj pomembno se mi torej zdi učiti in uriti posameznika veščin življenja, kot pa zdravljenje posledic nezdravega odnosa do samega sebe. Da se naučimo osredotočati se na iskanje zdravja in rešitev, ne pa samo na bolezen in probleme. Na to, kaj lahko sami pri sebi izboljšamo in kako naj s svojim telesom sodelujemo, da bo le to zdravo in podporno za uresničitev čim boljšega bivanja.

In to so tiste vrednote, ki me vodijo pri mojem delu, ker verjamem, da je edina pot k zdravljenju ta, da spremeniš odnos do samega sebe. Prepričana sem, da bi vse stranke, ki prihajajo k nam na AXIS terapije, kot tudi vsi tisti, ki se izobražujejo v naših delavnicah lahko potrdili, da se pri nas bolj učijo in urijo v razumevanju in delovanju telesa, kot pa zdravijo.

DODAJ MED PRILJUBLJENE