Rehabilitacija je proces bio-psihosocialnega prilagajanja telesno ali duševno prizadete osebe za ponovno vključevanje v družbeno življenje. Pri športnikih pomeni proces ponovnega vračanja v stanje, v kakršnem se je le-ta nahajal, preden je nastopila bolezen ali poškodba.  

Vsaka poškodba je za športnika nezaželena, saj prepreči normalen trening in s tem pripravo na tekmovanja oz. doseganje ciljev, ki si jih je zadal. Zato želijo poškodbo čimprej odpraviti, pri tem pa pogosto delajo napake, saj poškodovano tkivo prehitro soočijo z novim šokom in stara poškodba se povrne v še hujši obliki ali pa nastopi nova.

Če po poškodbah kit prekmalu začnemo z intenzivnim treningom, se mišična masa hitro poveča, kite pa ne morejo slediti tako hitremu povečanju sile in vnetje se ponovi. Še slabše je, če stiskamo zobe in treniramo s še neozdravljeno poškodbo, saj lahko pride do degenerativnih sprememb (zakostenitev dela kite – kalcinacija), ki so veliko težje ozdravljive, če ne že neozdravljive. Zavedati se je treba, da vsaka poškodba za popolno rehabilitacijo potrebuje določen čas.

Rehabilitacija se v širšem pomenu besede ne omejuje le na anatomsko in funkcionalno spremembo stanja, temveč se nanaša tudi na druge člene, ki so porušeni pri poškodbi ali obolenju športnika. Tako delimo rehabilitacijo športnika na medicinsko in psihološko.

 Medicinska rehabilitacija  ima v ožjem pomenu cilj, da si s pomočjo medicinskih sredstev prizadeva za dosego takšne stopnje fizičnega in funkcionalnega zdravja, kakršno je bilo pred boleznijo ali poškodbo. Metode za dosego navedenih ciljev so številne. V medicinskem smislu so to različne vrste zdravil in metode zdravljenja, med katere spada tudi zdravljenje z gibom, ki ga imenujemo kinezioterapija. Uspešnost medicinske rehabilitacije je odvisna od vrste in teţe poškodbe ali bolezni, lokalizacije poškodbe, pravilnega izbora terapije, sodelovanja terapevta in poškodovanca, aktivnega udejstvovanja poškodovanca ter motivacije obolelega ali poškodovanega.

 Psihološka rehabilitacija  poteka vzporedno ob fiziološki rehabilitaciji poškodbe športnika in je skrbno načrtovana, ciljno usmerjena ter nadzorovana. Športnik gre skozi različne psihološke faze sprejemanja poškodbe, ki zelo vplivajo na sam potek in končni rezultat rehabilitacije. Zato pri rehabilitaciji športnika v strokovnem timu.

Rehabilitacija je dinamičen proces, zato ločimo cilje rehabilitacije na dolgoročne in kratkoročne. Dolgoročni cilji so povezani s končnim stanjem poškodovanca po končani rehabilitaciji. Kratkoročne cilje pa določamo znotraj zastavljenega dolgoročnega cilja. Njihovo postopno uresničevanje vodi do končnega rehabilitacijskega cilja.

 Okvirni časi za regeneracijo poškodb: 

1. natrgana mišica: 2-4 tedne

2. natrgane vezi in kitne ovojnice: 2-4 mesece

3. strgana vez: 3-6 mesecev

4. kronična vnetja kit: 2-4 mesece

5. zlom kosti: 2-3 mesece

6. zlom sklepa: 3-4 mesece

 Rehabilitacija vsake poškodbe poteka skozi štiri faze: 


PRVA faza:

sem spadajo ukrepi prve pomoči oz. oskrba poškodbe v prvih 24 urah. To pride v poštev pri poškodbah, katerih nastanek je akuten. Med najpomembnejše ukrepe sodijo: mirovanje, kompresijska obveza, dvig poškodovanega dela, lokalno hlajenje (RICE- rest, ice, compression, elevation). Bistvo teh postopkov je zmanjšanje bolečine in povzročenje zaprtja žil ter s tem zmanjšanje krvavitve in nastanka hematoma in vnetja. Že v akutni fazi je priporočljiva terapija z laserjem.


DRUGA faza:

ko je akutna faza mimo (24-48 ur), se začne prava rehabilitacija z različnimi vajami in drugimi postopki, katerih funkcija je čim hitrejša resorbcija hematoma. Pri tem moramo poznati vlogo, ki jo ima pri zdravljenju kri. Prinaša hranilne snovi in kisik, bela krvna telesca se borijo proti infekciji in uničujejo odmrlo tkivo. Gibanje pospeši krvni obtok in s tem zdravljenje. V začetni fazi, ko je poškodba še preobčutljiva za izvajanje določenih kinezioterapevtskih gibov, je priporočljiva katerakoli druga aerobna aktivnost, ki ne vključuje direktno prizadetega dela. Za pospeševaje prekrvitve obstajajo še drugi postopki; topli obkladki, izmenična mrzlo-vroča kopel, masaža z ledom (3-5 min), obkladki (kis, sol, glina, zelje..), elektroterapija (NMES, TENS), ultrazvok, laser…
Ko prizadeto mesto lahko uporabljamo brez bolečin, začnemo izvajati vaje, ki sprostijo napetost, ki nastane, ko se poškodovano tkivo obnavlja, ter preprečijo zakrnitev sklepov. Amplituda gibov mora biti taka, da ne občutimo bolečine.


TRETJA faza
:
ko poškodovan ud lahko premikamo z lastno močjo in v popolni amplitudi brez bolečin, začnemo krepiti poškodovano tkivo z vajami proti povečanemu odporu. Pri tem je pomembna postopnost. Najprej mišico obremenjujemo z izometrično kontrakcijo, potem preidemo na izotonično in izokinetično kontrakcijo. Izometrična kontrakcija je kontrakcija, pri kateri se samo poveča napetost v mišici, sklep pa ostane v enakem položaju, npr. ko želimo potisniti steno od sebe.
Pri izotonični kontrakciji gre za premagovanje bremena z enako silo, ne glede na hitrost gibanja, pri izokinetični kontrakciji pa je hitrost skozi celotno amplitudo giba konstantna. Te vaje je mogoče izvajati le na hidravličnih trenažerjih ali dragih izokinetičnih napravah, zato ponavadi iz izometrične kontrakcije takoj preidemo na klasične vaje s koncentrično kontrakcijo.
Vedno bolj popularen pripomoček za rehabilitacijo in trening antagonostičnih mišic postaja Thera band. To je elastični trak, ki ga je mogoče kupiti v različnih barvah glede na odpor, ki ga nudi. Z njim lahko izvajamo mnogo različnih vaj. Odpor in amplitudo gibanja lahko postopoma povečujemo. Pozorni moramo biti na bolečino, ki nam je opozorilo, če pretiravamo. Ta faza je tudi priložnost za krepitev antagonisticnih mišic, saj je pogosto ravno velika razlika v moči agonistov in antagonistov vzrok poškodbe.


ČETRTA faza:

ko poškodovano tkivo v tretji fazi toliko okrepimo, da je dobilo nazaj približno 2/3 prejšnje moči, je čas, da ga začnemo spet navajati na specifične obremenitve. Za poškodovano mišico to pomeni, da se ponovno “nauči” sodelovati z ostalimi mišicami (medmišična koordinacija). Poškodovani del moramo previdno izpostavljati čim večji paleti različnih gibov, težavnost pa stopnjujemo postopoma skozi obdobje večih tednov.

Okvirno trajanje posameznih faz rehabilitacije.

    poškodba mišice      poškodba kit, vezi, hrustanca
PRVA FAZA   1-3 dni      3 dni-2 tedna
DRUGA FAZA   1-3 dni      3 dni-6 tednov
TRETJA FAZA   1-3 dni      1-6 tednov
ČETRTA FAZA   1-2 tedna      1-6 tednov

 

Viri:
  • Hadžić, V., Dervišević, E. (2007). Preobremenitveni sindromi spodnjega uda (3. mednarodni kongres Preventiva in rehabilitacija v športu).
  • Lachmann, S. & Jenner, J. R. (1994). Soft Tissue Injuries in Sport (Blackwell Scientific Publications).
  • Leunes, A. & R. Nation, J. (2002). Sport psychology (Texas University).
  • McLatchie, G. R. (1986). Essential of sport medicine (The Bath Press).


NE BI BILO BOLJ PRAKTIČNO,
ČE BI NAŠE E-NOVIČKE PREJELI KAR PO E-POŠTI?

Enostavno.
Samo vpišite vaše podatke in ob objavi novih novičk boste le te prejeli v e-nabiralnik.


Z nadaljevanjem sprejemate pogoje poslovanja in izjavo o zasebnosti.

Pin It on Pinterest