Povečana telesna aktivnost kot glavna značilnost vseh oblik športa pomembno vpliva na zdravje, razvoj človeškega organizma. V določeni meri lahko hkrati pomeni tveganje za okvaro in nastanek poškodb. Seveda je povečana telesna aktivnost le eden od možnih vzrokov za omenjeno patologijo, a skoraj nikoli edini vzrok zanjo. Športne poškodbe predstavljajo zlasti pri nekaterih športnih panogah nenehno tveganje in hkrati izzivajo strah športnika. Pogosto so odločujoč dejavnik uspešnosti in neuspešnosti športnikove kariere. Neredko je prav športna poškodba eden od vzrokov ali celo glavni vzrok za predčasno prekinitev športne poti.

V nadaljevanju članka sledi razdelitev – klasifikacija športnih poškodb. Kasneje pa se poglobimo v poškodbe mišic, poškodbe sklepov in poškodbe kosti. Pri opisu značilnosti poškodb so podani tudi načini zdravljenja oz. rehabilitacija le-teh.

KLASIFIKACIJA ŠPORTNIH POŠKODB

AKUTNE POŠKODBE – vzroki za akutne poškodbe so vedno očitni. Zgodijo se v trenutku. Vzrok je lahko prevelika sila, ki je mišice, kite ali vezi ne morejo prenašati. Primer: plezalcu noga nepričakovano zdrsne in celo težo telesa zadrži na eni roki, lahko zaradi velike sile pride do izpaha rame, posledica pa so lahko natrgane vezi, kite in mišice, ki ta sklep obdajajo. V večini primerov je akutne poškodbe lažje pozdraviti kot kronične poškodbe.

KRONIČNE POŠKODBE – zanje se uporabljata tudi pojma “športna okvara” ali”preobremenitveni sindrom“(angleško: overuse). Gre za bolezensko stanje, ki nastaja postopno in ga v začetku sploh ne zaznamo; časa in vzroka nastanka ne moremo z gotovostjo opredeliti. Gre za posledico pogostih, ponavljajočih se intenzivnih obremenitev na nekem delu gibal (zlasti na tetivah, tetivnih narastiščih na kost, mišicah in sklepih pa tudi na kosteh), kar izzove napredujoče lokalne vnetne procese, posledične degenerativne spremembe in zaradi bolečin prekinitev nadaljnje telesne aktivnosti. Te poškodbe povzroči nenehno kopičenje mikropoškodb, ki nastanejo med treningom in se nimajo časa regenerirati. Mikropoškodbe mišic in kit so normalen in nujen pojav pri kvalitetnem treningu in omogočajo napredek, saj se z njimi mišice, kite in ostalo obremenjeno tkivo prilagodi na napor (katabolna faza). Seveda pa moramo s počitkom zagotoviti dovolj časa, da se mikropoškodbe med posameznimi treningi zacelijo, da se obnovijo vse energijske zaloge, gradbeni elementi in druge snovi (encimi, hormoni…), ki smo jih med treningom porabili (anabolna faza). Če pretiravamo, ali treniramo preveč enostransko, se mikropoškodbe kopičijo in začnemo čutiti majhne bolečine. Če jim ne namenimo takojšne pozornosti, postajajo iz dneva v dan hujše in lahko se zgodi, da že majhna obremenitev povzroči bolečino, ki nam onemogoči izvedbo giba. Primer: plezalski komolec, ko prizadeti zaradi ostrih bolečin ne more držati niti skodelice kave. Zdravljenje kroničnih poškodb je ponavadi dolgotrajnejše od akutnih in če nismo dovolj potrpežljivi, se lahko ponovijo takoj, ko začnemo spet intenzivno trenirati.


Glede na težo poškodbe ločimo:

♦ zanemarljive poškodbe (trajajo manj kot 3 dni),
♦ lahke poškodbe (4-7 dni),
♦ zmerne poškodbe (7-28 dni),
♦ hude poškodbe (več kot 28 dni).


Športne poškodbe razdelimo v naslednje skupine:

♠ Odprte poškodbe (rane),
♠  Udarnine,
♠  Zvini,
♠  Poškodbe mišic,
♠  Poškodbe tetiv,
♠  Poškodbe vezi,
♠  Izpahi,
♠  Prelomi kosti.

Poškodbe mehkih tkiv so vse poškodbe mišic, vezivnega aparata (ligamenti, tetive, ovojnice) in sklepov (brez zlomov). Te poškodbe predstavljajo nategi, zvini, izpahi in udarnine.

Poškodbe mehkih tkiv so v osnovi celična okvara, na mestu poškodbe pride do kopičenja odmrlih celic, izliva krvi v ekstravazalni prostor in nabiranja zunajcelične tekočine, posledično se okvari mikrocirkulacija, prihaja do pomanjkanja kisika in razpada celic.

Stanje po poškodbi razdelimo v VNETNO obdobje (3 – 5 dni po poškodbi) in obdobje celjenja (REPARATIVNO obdobje), ki se prične po tretjem dnevu.

Procesa celjenja ne moremo pospešiti, lahko pa z uporabo fizikalnih agensov odstranimo dejavnike, ki ga zavirajo. Klinični znaki vnetnega obdobja so oteklina, rdečina, toplota in bolečina.

Učinki fizikalnih metod zdravljenja na poškodovane mišice in tetive so različni, saj ima mišično tkivo zaradi dobre prekrvavitve dobro zmožnost celjenja v nasprotju s tetivami, ki nimajo krvnih žil in se prehranjujejo iz mišic, kostnih narastišč in z difuzijo iz tetivnih ovojnic.

POŠKODBE MIŠIC

Glede na klinične slike, način zdravljenja in prognozo ločimo: NATEG MIŠICE (distensio) | OBTOLČENINA (contusio)NATRGANJE MIŠICE (laceration)PRETRGANJE MIŠICE (reptura).

 NATEG MIŠICE 
Je blaga poškodba mišice. Kot že ime pove, gre za nateg mišice, pri katerem pa ne pride do anatomskih sprememb v njej, ker ni presežena meja elastičnosti. Lahko pa je prisotna poškodba malih žilic in živcev.
Poškodba navadno ne pušča nobenih trajnih posledic. Pojavljajo se na miotendinoznem spoju pri maksimalnih ekcentričnih kontrakcijah. Ogroženi so zlasti športniki, ki šprintajo. Tipično so prizadete naslednje mišice: hamstringi, adduktorji kolka in gastrocnemius.

⚠ Znaki:
⚫ Nenadna bolečina, ki pa navadno ne zahteva takojšnjega prenehanja aktivnosti.
⚫ Funkcija mišice je začasno oslabljena, vendar le kratkotrajno.
⚫ Zmanjšan mišični tonus.

♻ Zdravljenje:
⚫ Navadno zadostuje nekajdnevni počitek.
⚫ RICE

 OBTOLČENINA 
Predstavlja blago poškodbo mišice, ki je posledica topega udarca na mišico od zunaj. Rana navadno ni prisotna, lahko pa tudi je. Stopnja poškodbe oziroma nevarnost je odvisna od jakosti udarca (jakost mehanične sile), lokalizacije udarca, napetosti mišice v času udarca ter eventualne okvare žil in živcev. Zaradi udarca od zunaj je prizadeta predvsem površina mišice. Poškodba žil v podkožju ali ovojnici mišice je vzrok za običajno prisotno krvavitev, ki se pokaže v obliki hematoma.

⚠ Znaki:
⚫ Bolečina je trenutna, odvisna je od lokalizacije udarca.
⚫ Oteklina je posledica izliva krvi – hematom.
⚫ Funkcija je predvsem zaradi bolečine omejena, vendar ne močno.

♻ Zdravljenje:
⚫ Navadno zadostuje nekajdnevni počitek.
⚫ RICE

 NATRGANJE MIŠICE 
V tem primeru je določeno število mišičnih vlaken poškodovano. Izraženost klinične slike je odvisna ravno od števila poškodovanih mišičnih vlaken.

⚠ Znaki:
⚫ Nenadna bolečina na mestu poškodbe.
⚫ Prisilna drža okončine (preprečevanje bolečine).
⚫ Močna krvavitev z nastankom hematoma.

♻ Zdravljenje:
⚫ Navadno zadostuje nekajdnevni počitek.
⚫ RICE

 PRETRGANJE MIŠICE 
Gre za pretrganje mišice, ki je lahko: delno pretrganje mišice – 1.+2.stopnja (ruptura partialis) ali popolno pretrganje mišice – 3.stopnja (ruptura totalis).

1 stopnja: poškodovanih je le del mišice ali vlaken. Blaga oteklina in bolečina. Poškodovanec lahko izvede polno kontrakcijo vendar se pojavi bolečina.

2.stopnja: Poškodovanih je zmerni del mišičnih vlaken, ki pa niso pretrgana. Pojavi se zmerna oteklina, bolečina. Poškodovani je nezmožen polne kontrakcije.

3.stopnja: Popolna ruptura mišičnih vlaken. Lahko se pojavi pri narastišču mišice, na trebuhu mišice, kitno-mišičnem stičišču. Gibanje je takoj onemogočeno.

⚠ Znaki rupture partialis:
⚫ Bolečina je intenzivna.
⚫ Prisotna je krvavitev – nastanek hematoma.
⚫ Funkcija je delno prizadeta.
⚠ Znaki rupture totalis:
⚫ Nenadna bolečina, navadno tako intenzivna, da onemogoča nadaljnjo športno aktivnost.
⚫ Krvavitev je prisotna in po nekaj urah nastane hematom (hematom zaradi težnosti potuje na nižje mesto, kar lahko odvrne pozornost od mesta poškodbe).
⚫ Deformacija mišice, ki se na površini kaže kot vdolbenje, se pri poizkusu kontrakcije mišice poveča.
⚫ Funkcija mišice je do te mere prizadeta, da uporaba mišice ni več mogoča.

♻ Zdravljenje:
V prvih 24 urah po poškodbi mišic je postopek enak za vse stopnje okvar, sestoji iz:
⚫ Preprečevanja, odnosno odstranitve bolečine.
⚫ Preprečevanje tvorbe hematoma
⚫ Imobilizacija
⚫ 
Dvig poškodovanega uda
⚫ Hlajenje poškodovanega uda
⚫ Elastični zavoj za celo mišico od enega do drugega sklepa
⚫ Koristna je aplikacija anestetika – lokalno

POŠKODBE SKLEPOV

Sklepi omogočajo gibanje. Tvorijo jih sklepna telesa (2 ali več kosti), sklepna ovojnica (vezivni in sinovialni del), sklepni hrustanec, ligamenti – vezi in sklepna tekočina.

V športu sodijo poškodbe sklepov med najpogostejše poškodbe. Po številu prednjačijo nosilni sklepi na spodnjih ekstremitetah, kot sta gleženj in koleno.

Vrste poškodb sklepov: OBTOLČENINA (contusio) | ZVIN (distorzio) | IZPAH (luxatio).

Vzroki poškodb sklepov:
♣ Udarci na področje sklepa od zunaj.
♣Forsirana gibljivost sklepa preko močnosti, ki jih dopušča anatomska zgradba.


OBTOLČENINA SKLEPA
Nastanejo zaradi udarca v predel sklepa od zunaj. Simptomatika je odvisna od jakosti udarca.
Znaki:
⚫ Bolečina.
⚫ Oteklina.
⚫ Eventualno izliv sinovialne tekočine ali krvi v sklep.
⚫ Prizadeta funkcija sklepa

ZVIN SKLEPA
Zvini predstavljajo najpogostejšo obliko poškodbe sklepov. Po nekaterih statističnih ugotovitvah tudi najpogostejšo poškodbo v športu nasploh.
Pri zvinu gre za preforsirani gib v sklepu, ki preseže fiziološke meje, kar se odrazi kot poškodba sklepne ovojnice, ligamentov ali sklepnih površin kosti, ki tvorijo sklep. Elastičnost sklepne ovojnice je majhna, zato nenadni forsirani gibi hitro privedejo do omenjenih okvar. Pri zvinu sklepna glavica ne izstopi iz sklepne ponve, zato ni izrazite deformacije, pa tudi gibljivost je možna, vendar boleča.

Ločimo 3 tipe zvinov:
+ Blag zvin: Sklep je občutljiv in boleč, še posebej pri premikanju. Prisotna je blaga oteklina.
+ Zmeren zvin: Sklep je občutljiv in boleč in ga težko premikamo. Pri opiranju nanj imamo občutek nestabilnosti. Prisotna je oteklina.
+ Izrazit zvin: Sklep je boleč in zelo otekel, nanj se ne moremo opreti, koža na prizadetem mestu pa je bleda. Poškodbo zelo težko ločimo od zloma kosti ali izpaha, ki zahtevata zdravniško oskrbo.

Znaki:
⚫ Boleč in občutljiv sklep.
⚫ Prisotna oteklina.
⚫ Oteženo premikanje.
⚫ Nestabilnost.
⚫ Bleda koža.

Zdravljenje:
⚫ Mirovanje vsaj 4 dni
⚫ RICE
Do 2-h mesecev tkivo še ni popolnoma fiksirano.

IZPAH SKLEPA
Pri izpahu zaradi mehanične sile sklepna glavica izstopi iz sklepne ponve. Pri tem se poškodujejo tudi mehki deli sklepa (pretrgana sklepna ovojnica ali sklepne vezi) ali kost. Zaradi pritiska dislociranih kosti so lahko prisotne tudi motnje krvnega pretoka. Izpah predstavlja najtežjo poškodbo sklepov.

Znaki:
⚫ Močna bolečina.
⚫ Oteklina sklepa.
⚫ Deformacija sklepa.
⚫ Onemogočena funkcija sklepa.

Zdravljenje:
Popolno mirovanje s poškodovanim delom telesa, imobilizacija in transport v bolnišnico.

POŠKODBE KOSTI

Poškodbe kosti se kažejo v zlomih le v redkih primerih se kažejo kot »subperiosteal » hematom.

 ZLOM
Je popolna prekinitev kostnega ali hrustančnega tkiva. Pomeni poškodbo ob periosta, endosta, žilja. Spremlja ga poškodba okoliških mehkih tkiv. Zlom je rezultat mehanične preobremenitvene sile, ki je večja od trdnosti kosti.

Poznamo več vrst zloma: 

Zaprti zlom: zlom pri katerem kost ne pogleda iz rane.

Odprti zlom: Zlomljena kost pogleda na površino rane ali kože.

Vrsta zloma je odvisna tudi od kota in jakosti sile, ki deluje na kost, ter od prizadetega dela kosti: Prečni zlom, poševni zlom, spiralni zlom zlom v obliki spirale.

Komunitivni zlom: Kost je zlomljena v treh delih ali več.

Avulzijski zlom: odtrga del kosti na mestu narastišča.

Zlom zelene veje: Pri katerem kost poči, vendar je hrustanec nad njo še cel. Ta zlom je subperiostalni.

Zlom v obliki buckine glave: Je zelo pogosti zlom pri otrocih. Ker imajo otroci mehkejše kosti, se ena stran kosti upogne sama vase, brez sprememb na drugi strani. To je poznano tudi kot nepopolni zlom. Beseda torus izvira iz latinske besede Tori, kar pomeni oteklino ali izbolklino. Otroci si na ta način najpogosteje zlomijo kosti pri padcu na iztegnjeno roko (zapestje). Zdravljenje je z mavčno imobilizacijo 3 tedne, saj se tak zlom hitro zaceli.

Zlom v predelu rastnega hrustanca (epifizioliza): bistveno pogostejši pri otrocih, starih od 5 do 12 let (v primerjavi z otroki do petih let je sedemkrat pogostejši). Rastna plošča je namreč najšibkejši del v otroških kosteh. Od vseh zlomov dolgih kosti pri otrocih, jih 30% vključuje rastno ploščo – skoraj polovica teh je v zapestju. Poškodbe rastne plošče so pogostejše pri dečkih kot pri deklicah, mogoče zato, ker ostajajo rastne plošče pri dečkih odprte dlje časa in ker so izpostavljene večim poškodbam med vztrajnimi in večjimi aktivnostmi. Večina teh zlomov se pojavi pri dečkih v starosti 12-15 let in pri deklicah v starosti 9-12 let. Najpogostejša je razdelitev otroških zlomov po Salter-Harris-u, ki deli zlome na 5 tipov. 1. tip je najenostavnejši in bo najmanj verjetno povzročil motnje normalne rasti. Večja kot je številka pri tipu zloma, bolj »zapleten« je zlom.

⚠ Znaki:
⚫ Bolečina na mestu zloma in v okolici.
⚫ Močna občutljivost na pritisk in na dotik na mestu zloma.
⚫ Oteklina.
⚫ Zlomljeni del ima neobičajno obliko ali položaj.

♻ Zdravljenje:
⚫ Konzervativno (mavec, skeletni vlek, pretežno otroški zlomi).
⚫ Funkcionalno (z dinamično opornico – npr. zlom humerusa ali brez npr. zlomi reber, lopatice, stabilni zlomi vretenc medenice, …).
⚫ Operacijsko (sklepni in prisklepni zlomi, odprti zlomi, po neuspešnem konservativnem zdravljenju, …)

Športne poškodbe predstavljajo 5 do 15 % vseh poškodb prebivalstva. Zato športne poškodbe pomenijo tako medicinski kot športni problem, ki bi ga morali skupno reševati obe stroki.

V članku Rehabilitacija po poškodbi pa se bomo posvetili različnim metodam rehabilitacije poškodb.

V spodnjih povezavah si lahko ogledate nekaj naših že pripravljenih programov rehabilitacij po poškodbi ali pa se prijavite na vadbo z osebnim trenerjem za program rehabilitacije po poškodbi.

Viri:
  • Čufar M. (2003): Poškodbe v športnem plezanju, njihovo zdravljenje in preventiva (Gradivo za inštruktorje plezanja).
  • Hotko G. (2010): Zdravljenje poškodb stegna in kolena nogometašev (Diplomsko delo).
  • Dervišević, E. (2005). Poškodbe v Sloveniji. (Revija Šport, 53)


NE BI BILO BOLJ PRAKTIČNO,
ČE BI NAŠE E-NOVIČKE PREJELI KAR PO E-POŠTI?

Enostavno.
Samo vpišite vaše podatke in ob objavi novih novičk boste le te prejeli v e-nabiralnik.


Z nadaljevanjem sprejemate pogoje poslovanja in izjavo o zasebnosti.

1 komentar o “Športne poškodbe in rehabilitacija

  1. Avatar
    Lucija Cerne pravi:

    Hvala za clanek. Imam pa tudi sama en problem. Pred stirimi leti sem si zaradi preobremenitve poskodovala vezi na pregibu na zadnji strani nog. Od takrat se mi se niso zacelile in obcutim stalno bolecino predvsem ce stojim na nogah vec kot 5 minut na miru ali pa se minimalno gibljem-npr. po stanovanju ali kuhinji. Zanima me,kako to,da se v vseh teh letih vezi niso zacelile. Bolecina ostaja namrec konstantna,omiliti jo uspem samo z uporabo mazila iz smrekove smole. Kaj naj storim?

    Hvala in pozdrav.

Komentarji so zaprti

Pin It on Pinterest