Živčni sistem

V prejšnjem blogu smo obravnavali telesni energetski sistem, danes pa se bom na pobudo stranke, posvetil oziroma predstavil pomemben telesni sistem, to je živčni sistem. 

Živčevje kot celoto delimo na dva dela in ta sta med seboj zelo povezana: 

 

 1. Somatsko ali animalno živčevje 

je del živčevja, ki iz zunanjega okolja preko čutil sprejema dražljaje in pošilja spodbude skeletnim mišicam. V glavnem je pod vplivom naše volje.
Naprej se deli na:
A. Centralno ali osrednje živčevje: zajema velike možgane (cerebrum), male možgane (cerebellum), možgansko deblo (truncus cerebri) in hrbtenjačo (medulla spinalis).
B. Periferno ali obkrajno živčevje: zajema 12 parov možganskih živcev (kranialni živci, ki razen prvih dveh izhajajo iz možganskega debla) in 31 parov hrbtenjačnih živcev (spinalni živci, ki izhajajo iz hrbetnjače). Periferno živčevje sestavljajo senzorični receptorji, primarni (aferentni) senzorični nevroni, somatski (eferentni) motorični nevroni in nevroni avtonomnega živčevja.

 

 2. Vegetativno, avtonomno živčevje 

spodbuja notranje organe, gladko mišičje, srčno mišičje in žleze. Ni pod vplivom naše volje. Vendar to znanstveno teorijo v zadnjem času izpodbija Wim Hof (oglejte si intervju na koncu našega članka – zanimivo!!!).
Vpliva na delovanje gladkega mišičja, srčne mišice in žlez. Vegetativni živci so zgrajeni podobno kot somatski, a imajo nekaj posebnosti. Aferentni nevroni tečejo tako kot pri somatskih spinalnih in možganskih živcih iz receptorjev, ki se nahajajo v drobovnih (visceralnih) organih. Telesa aferentnih nevronov se nahajajo v hrbtenjačnih (spinalnih) ganglijih in ganglijih možganskih živcev. Eferentno nitje vegetativnega živčevja se od somatskega loči po tem, da je njegova pot od osrednjega živčevja do organa prekinjena in jo sestavljata dva člena, in sicer predganglionarni nevron, ki teče iz hrbtenjače ali možganskega debla do vegetativnega ganglija, ter poganglionarni nevron, ki teče iz vegetativnega ganglija, v katerem se nahaja sinapsa, do efektornega organa. Preganglionarno nitje je mielinizirano, postganglionarno pa nemielinizirano. Eferentnemu nevronu rečemo motorični, če je namenjen gladkemu ali srčnemu mišičju, in izločalni (sekretorni), če je namenjen žlezam. Če motorično nitje vpliva na gladko mišičje žil, mu rečemo vazomotorično. Glede na izvor in potek eferentnih nevronov vegetativno živčevje delimo na simpatični (simpatikus) in parasimpatični (parasimpatikus) sistem, ki se med seboj ločita tudi po aktivnosti.

SIMPATIKUS pospešuje delovanje večine notranjih organov (srca, dihal, spolovil, sečil) z izjemo prebavil, katerih delovanje zavira. Telo pripravlja na aktivnost, beg, boj…PARASIMPATIKUS deluje nasprotno simpatikusu, torej zavira delovanje večine notranjih organov, pospešuje delovanje prebavil in skrbi za regeneracijo telesa po naporu. Normalno deluje sistem simpatikus-parasimpatikus v ravnovesju, harmoniji. Današnji stresni, hiter način življenja pa ruši to harmonijo, pospešuje delovanje simpatikusa. Preberite si tudi članek Ravnovesje živčnih sistemov.

 

 

Centralni živčni sistem

HRBTENJAČA (medulla spinalis)
leži v hrbteničnem kanalu in sega od zatilnice do drugega ledvenega vretenca. Obdajajo jo tri ovojnice (meninges), in sicer pajčevnica (arachnoidea), trda možganska opna (dura mater) in žilnica (pia mater). Hrbtenjača ima cilindrično obliko in premer približno 1 cm, spodnji oz. kavdalni konec pa je zožen (conus medullaris). Zgrajena je iz dveh delov: iz bele in sive substance (slika zgoraj). Belina je v glavnem iz mieliniziranih aksonov in leži na površini. Sivina je iz teles živčnih celic, kar ji tudi daje sivo barvo. Na prečnem prerezu desno vidimo, da ima hrbtenjača dva sprednja rogova (cornu anterius) in dva zadnja rogova (cornu posterius), v prsnem in ledvenem delu pa še dva stranska rogova (cornu laterales). Rogovi sivine hrbtenjače oblikujejo dva stebra (columna ventralis in columna dorsalis) in v torakolumbalnem predelu še enega (columna lateralis). Hrbtenjača je najpreprosteje zgrajen del osrednjega živčevja. Ima dve funkciji – je refleksno središče in posrednik med višjimi in nižjimi centri.

 

MOŽGANSKO DEBLO (truncus cerebri)
Hrbtenjača se nadaljuje v možgansko deblo (truncus cerebri), ki skupaj z malimi možgani zapolnjuje zadnjo lobanjsko kotanjo. Zgrajeno je iz treh delov (slika zgoraj), in sicer podaljšane hrbtenjače (medulla oblongata), prečno ležečega mostu (pons) in zgornjega dela debla (mesencephalon). Deblo je zgrajeno podobno kot hrbtenjača, belina je na površini v obliki snopov vlaken, katerih vloga je povezovanje možganskega debla z malimi možgani, velikimi možgani in hrbtenjačo, sivina pa je v notranjosti in je razdeljena v številna simetrično ležeča jedra. Zadnja stran možganskega debla ima rombasto jamo (fossa rhomboidea), ki predstavlja dno četrtega možganskega prekata, zgornji del sodi k mostu, spodnji pa k podaljšani hrbtenjači.

 

MALI MOŽGANI (cerebellum)
ležijo v zadnji lobanjski kotanji (slika desno). Gradi jih medialni del črva (vermis) in dve stranski hemisferi. Sivina je na površini, imenuje se cortex cerebeli, v notranjosti pa je v obliki jeder, ostali del notranjosti je belina. Številne večje in manjše brazde jih delijo v predele. V srednjem delu se brazde zajedajo globoko, kar na prečnem prerezu malim možganom da videz drevesa (arbor vitae). Njihovo funkcijo lahko povzamemo iz njihovih živčnih zvez. Zveze imajo z ravnotežnim aparatom, ki se nahaja v notranjem ušesu, preko katerega so udeleženi pri vzdrževanju ravnotežja. V njih prihajajo informacije o položaju telesa, uravnavajo in usklajujejo gibe ter vzdržujejo mišični tonus.

 

VELIKI MOŽGANI (cerebrum) 
so največji predel CŽS (slika desno). Zgrajeni so iz centralnega dela – medmožganov(diencephalon) in dveh hemisfer (telencephalon).

MEDMOŽGANI (diencephalon)
ležijo v sredini in so pretežno zgrajeni iz sivine, ki jo sestavljajo talamus (thalamus), hipotalamus (hypothalamus) in epitalamus (epithalamus). Talamus je parno jedro, ki leži v steni tretjega možganskega prekata. Predstavlja relejno jedro za aferentne proge. Tudi hipotalamus leži v steni tretjega prekata na dnu, pod talamusom. Gradijo ga trije deli: dve izboklini (corpora mamillaria), pred katerima na dnu prekata leži grča (tuber cinereum), ki se navzdol konča v lijak (infundibulum), lijak pa se nadaljuje v pecelj, na katerem je hipofiza (glavna endokrina žleza, mi ji rečemo tudi direktor). Hipotalamus ima zvezo s talamusom, vegetativnimi centri v hrbtenjači in možganskim deblom, možgansko skorjo in hipofizo. Na podlagi teh zvez lahko predpostavljamo, da je hipotalamus najvišja raven vegetativnega živčevja, pomemben je za uravnavanje telesne temperature, občutka žeje, lakote in sitosti. Ima pomembno nevroendokrino funkcijo, saj izloča hormone nevrohipofize in spodbuja izločanje hormonov adenohipofize. Epitalamus pa gradijo majhne strukture, ki ležijo med deli talamusa. Najpomembnejši del epitalamusa je češarika (corpus pineale), ki je endokrina žleza.

TELENCEFALON (telencephalon)
gradita dve polobli (hemisferi), ki ju medsebojno ločuje žleb (fissura longitudinalis cerebri).
Ločimo več režnjev (slika desno): čelni reženj (lobus frontali), temenski reženj (lobus parietalis), senčni reženj (lobus temporalis) in zatilni reženj (lobus occipitalis) ter del skorje, skrit med senčnim, temenskim in čelnim režnjem, ki mu rečemo otoček (insula). Polobli gradita sivina in belina. Sivina na površju predstavlja možgansko skorjo (cortex cerebri), tista v notranjosti pa bazalne ganglije. Možganska skorja je debela približno 5 mm in je zelo nagubana v možganske vijuge (gyri). Bazalni gangliji so skupina jeder sivine s progastim videzom, zato jim rečemo progasto telo (corpus striatum): sestavljata ga lečasto jedro (nucleus lentiformis) in repato jedro (nucleus caudatus).

 

Periferni živčni sistem

Periferno živčevje predstavlja:
– 12 parov možganskih živcev (slika desno) in
– 31 parov hrbtenjačnih (spinalnih) živcev (slika spodaj).

MOŽGANSKI ŽIVCI
Poznamo motorične, senzorične in mešane možganske živce. Razen prvih dveh vsi izstopajo iz možganskega debla. Jedra možganskih živcev so razporejena vzdolž možganskega debla, in sicer motorična medialno, senzorična lateralno in vegetativna vmes. V teh jedrih se motorični živci začenjajo, senzorični pa končujejo. Tukaj si preberite bolj natančno razlago vseh funkcij, nalog možganskih živcev.

 

HRBTENJAČNI ŽIVCI
Vsak odsek hrbtenjače s parom hrbtenjačnih živcev senzorično oživčuje del kože (dermatom) in motorično del skeletnega mišičevja (miotom). Segmentalna in periferna inervacija se pri hrbtenjači ne ujemata. Segmentalne živce označimo s številko, periferne pa z imeni. Iz hrbtenjače izvira 31 parov hrbtenjačnih živcev, in sicer 8 vratnih, 12 prsnih, 5 ledvenih, 5 križničnih in 1 trtični.
Hrbtenjačni živci so mešani, saj imajo senzorično (aferentno) in motorično (eferentno) nitje. Vsak živec iz hrbtenjače izvira samostojno kot senzorična zadnja korenina (radix posterior) in kot motorična sprednja korenina (radix anterior). Obe korenini zapustita hrbtenični kanal preko medvretenčne line (intervertebralni foramen), kjer se nato združita v mešani hrbtenjačni živec.
Ker je hrbtenjača krajša kot hrbtenični kanal, hrbtenjačni živci iz kanala izstopajo malce nižje, kot je njihovo izstopišče iz hrbtenjače. Zato vsak spinalni živec predno izstopi iz kanala, nekaj časa teče v hrbteničnem kanalu.

Najdaljši potek imajo ledveni in križnični živci, ki so zbrani v šop, imenovan konjski rep (cauda equina), ki je obdan z likvorjem. Telesa senzoričnih nevronov so zbrana v hrbtenjačnem (spinalnem) gangliju (ganglion spinale), ki je zadebelitev na dorzalni korenini. Telesa motoričnih nevronov pa so zbrana v sprednjem rogu sivine substance hrbtenjače.
Ob izstopu iz hrbteničnega kanala se spinalni živec deli na dorzalno vejo za kožo in mišice hrbtnega predela trupa ter močnejšo ventralno vejo za kožo in mišice udov, prsne ter trebušne stene. Obe veji spinalnega živca sta mešani. Na periferiji se hrbtenjačni živec razdeli tako, da poteka motorično nitje do efektorjev, senzorično nitje pa do receptorjev. Večina spinalnih živcev ima poleg somatskega nitja tudi aferentno in eferentno vegetativno nitje.