Naša telesna drža je naša biografija
Postopno se je izoblikovala skozi evolucijo človeka, pri čemer je prišlo do pomembnih anatomskih in funkcionalnih sprememb. Poglavitne spremembe, ki so omogočile prehod iz štirinožne na dvonožno hojo in s tem prehod v pokončno držo, so se zgodile predvsem v kolkih in ledveno-križničnem prehodu. Tako je bila potrebna postopna polna iztegnitev v kolkih in postopen nagib medenice skupaj s križnico kot njenim središčnim delom. Nagib križnice je povzročil postopno oblikovanje funkcionalnih antero-posteriornih krivin hrbtenice. Križnica je postala opornik iz katerega se je dvignil steber vretenc. S tem so bili ustvarjeni pogoji za prehod v pokončno držo.
Kadar govorimo o telesni drži, mislimo na držo celega telesa. Telesna drža je individualno značilna; neprestano se spreminja z rastjo in starostjo ter celo preko dneva. Nanjo vplivajo anatomski (kostno-mišični aparat) in psihofizični dejavniki.
O normalni drži govorimo takrat, ko je doseženo ravnotežje telesa v gibanju in mirovanju z najmanjšim mišičnim naporom in pri katerem so nosilne strukture čim bolj zaščitene pred degenerativnimi spremembami in poškodbami.
Pri pokončni drži, zlasti med hojo, so potrebni stalni popravki položajev telesnih segmentov, s čimer se vzpostavlja dinamično ravnotežje telesa. Te popravke zagotavlja nenehna aktivnost živčno-mišičnega sistema. Centralni živčni sistem po principu povratne zanke primerja dejansko in želeno stanje ter izvaja potrebne korekcije. Informacije o dejanskem položaju telesa in telesnih segmentov v prostoru in času dobiva iz perifernih čutilnih organov, ki se nahajajo na površini telesa (povrhnja senzibiliteta v koži), iz proprioceptivnih čutilnih organov v mišicah, kitah, sklepih (globoka senzibiliteta) ter iz ravnotežnega in vidnega organa. Oblikovane korektivne ukaze centralni živčni sistem posreduje perifernemu mišičnemu aparatu, ki s svojo fazično ali tonično aktivnostjo, telo ponovno pripeljejo v stabilen položaj.
Pravilna postavitev telesa je v prvi vrsti odvisna od zdravja naših mišic. Zdrave mišice so močne, prožne in dobro prekrvavljene. Zato morate poskrbeti za zdravo mišičevje (gibanje, vaje, masaže).
Z načrtnim, sistematičnim in rednim preventivnim delovanjem se je mogoče nepravilnostim v drži izogniti. Dosledna skrb za skladno ravnovesje moči in gibljivosti funkcionalno-anatomskih mišičnih sklopov lahko odvrne mnoge kasnejše težave. Če je do deformacij hrbtenice že prišlo, pa lahko z ustreznimi korektivnimi ukrepi – vadbo in masažnimi terapijami omilimo nastalo situacijo. Oglejte si tudi članek o nepravilnostih telesne drže.
Pri tem moramo upoštevati tudi nekatere zakonitosti pravilne postavitve telesa:
STOPALA
Kot je pri dobro grajeni hiši pomemben temelj, tako so pri pravilni telesni drži pomembna stopala, ki preko narta in stopalnega loka prenašajo telesno težo. Upoštevati moramo:
✔︎ Vzporednost. Stopala postavimo tako, da sta njuna zunanja robova vzporedna.
✔︎ Širina bokov. Razmak med stopali je približno za širino enega stopala in pol. Anatomsko pravilna linija poteka od sredine kolka, skozi sredino pogačice kolena, do točke med drugim in tretjim prstom.
✔︎ Tri oporne točke. Začutiti moramo kako stojimo. To lažje dosežemo takrat, ko so stopala bosa. Zelo pomembno je, da je telesna teža enakomerno razporejena na stopala. To dosežemo s tremi opornimi točkami, ki so na blazinici pod palcem, na blazinici pod mezincem in na sredini pete.
✔︎ Vizualizacija. Predstavljamo si, da so naša stopala kot korenine drevesa. Z njimi se vraščamo globoko v zemljo. Bolj globoke so korenine, bolj stabilno je naše drevo (telo). Ali, da stojimo bosi in se pogrezamo v mehko mivko.
MEDENICA
je osrednji del telesa in je zato zelo pomemben del pri pravilni postavitvi telesa. Upoštevati moramo nagib medenice. Le-ta ne sme biti ne preveč naprej in ne preveč nazaj. Nagib uravnavamo s stopali. S tem ko stopalo enakomerno obremenimo, se tudi medenica postavi v anatomsko pravilen položaj.
LOPATICE IN RAMENA
Položaj lopatic in ramen je zelo pomemben, ker omogoča pravilno držo ter sproščene mišice ramen in vratu. Ramen ne smemo pretirano ukriviti naprej, kot tudi ne preveč potisniti nazaj. Stabiliziramo jih s postavitvijo lopatic, ki jih občutimo kot nežno drsenje proti hrbtenici in navzdol. Zamislimo si, da želimo z gibanjem lopatic narisati črko V in pri tem ohraniti uravnotežen položaj ramenskega obroča.
DINAMIČNA VERTIKALNA LINIJA
Hrbtenica je os, ki leži v sredini našega telesa. Daje nam orientacijo, smer in stabilnost.
Pomembno je, da jo znamo pravilno aktivirati. To storimo tako, da s stopali aktivno, enakomerno potiskamo v tla, z glavo pa hočemo doseči nebo, hkrati pa seveda stabiliziramo v vseh sklepih. Predstavljamo si, da smo drevo, ki se razpenja med zemljo in nebom.
Postavljanje dinamične vertikalne linije ni akcija, ampak občutek.
Profilna linija:
Če se pogledamo od strani, mora linija potekati skozi uho, ramo, komolec, kolk, koleno in gleženj.
Frontalna linija:
Če se pogledamo od spredaj, mora linija potekati skozi sredino kolka, sredino kolenske pogačice do točke med drugim in tretjim prstom na nogi.
Pri Axis terapiji opravljamo tudi diagnostiko – analizo vaše telesne drže. Pri tem si pomagamo z mrežno skalo in s programom Posture Screen Mobile. Skupaj nato analiziramo stanje, izvedemo masažno in gibalno terapijo.
Za boljše razumevanje si v spodnjem video prispevku oglejte zanimivo razlago o stanju hrbtenice in telesni drži, prof. dr. Vojko Strojnika iz Fakultete za šport.
Z nadaljevanjem sprejemate pogoje poslovanja in izjavo o zasebnosti.