Življenje nas ne obsoja, obsojamo sami sebe. Življenje nas ne kritizira, kritiziramo sami sebe. Življenje nas ne zapusti, a sami pogosto zapustimo sebe. To pa zato, ker večino svojega časa in pozornosti posvečamo stvarem zunaj sebe, namesto v sebi.
Ker se že nekaj časa tudi sama ukvarjam s temi stiskami, bi rada povedala, da izhod obstaja. A se začne v pogledu vase. Da čim prej sprejmemo odločitve, ki bodo vplivale, da bomo imeli več prostega časa in se bomo lahko v večji meri posvetili sebi in tistemu, kar nam je najbolj pomembno.
Zato si vsak dan vzamem čas za premik v stanje, ko umirim telo in ga popeljem v sedanji trenutek. Navzočnost v sedanjem trenutku mi omogoča, da opazujem svoje misli in občutke. Da prepoznavam svojo resnico o tem kdo sem in kam sem namenjena. Premik v spremenjeno stanje mi daje možnost, ko lahko jasno in iskreno pogledam vase. Odvrne mojo osredotočenost od zunanjega sveta in jo prenese v um, možgane in telo, kjer so korenine vseh mojih čustvenih zaznav.
Seveda si kdaj utegnem želeti, da bi pobegnila pred svojimi globoko vsajenimi problemi. Upirata se tako um, kot telo s svojo slabostjo. Vendar pa se z odmerjanjem diha in sproščanjem telesa počasi učim biti navzoča v svojem umu in telesu. Učim in urim se upreti temu, da bi se ujela v lastne odzive in jim dopustila, da me opredeljujejo. Da bom lahko odložila v verige vklenjene občutke in se osvobodila. Pomaga mi, da svoje misli in občutke opazim, jih raziščem, predelam in preobrazim v tisto, kar izbiram, želim in prepoznavam kot pravično zase.
Potreben je čas in potrebna sta hvaležnost ter potrpežljivost. Predvsem pa brezpogojno sprejemanje. Šele ko neko stvar sprejmemo, jo lahko tudi ovržemo. Sprejemanje osvobaja. Po njem se lažje premaknemo naprej. Da prepoznavamo in priznavamo svoje vrline in potenciale, kot tudi svoje slabosti. Vsi poznamo stvari v sebi, ki niso prijetne. Toda, če si jih ne ogledamo, jih ne moremo ozavestiti. Zavedanje nam pomaga razširiti zaznavo in odgnati strah. Omogoča nam drugačen pogled na stvari.
Opažam, da vsakodnevni premiki v spremenjeno stanje počasi spreminjajo mojo čustveno naravnanost. In ugotavljam, kako minljive so pravzaprav naše čustvene zaznave. Navidezna nasprotja sestavljam v enovito celoto. In zaokrožujem svoje življenjsko potovanje. Sestavljam mozaik neštetih življenjskih izkušenj in potovanj, ki mi vedno znova ponujajo priložnosti za učenje in ozaveščanje.
Tudi skozi konfliktnost in bolečino me življenje poučuje, kako ustvariti harmonijo, čutni mir, zdravje in obilje. Izganjam bolečino, uničujoča čustva strahu, jeze in zaskrbljenosti iz svojega življenja in se odpiram radosti. Bolj ko sem pri tem spretna, več bolečine lahko opustim.
Zavedam se, da vsaka misel, ki jo zagrabim, ustvarja mojo sedanjost in prihodnost. Moje misli in prepričanja ustvarjajo ta trenutek in vse trenutke do tega trenutka. Kar v tem trenutku izbiram, kateri misli se prepustim, bo ustvarilo naslednji trenutek, naslednji dan, naslednje leto in desetletje. Vsaka misel, ki ji sledim, je afirmacija – ves čas namreč afirmiramo, naj se tega zavedamo ali ne. Naš notranji dialog je dialog afirmacij, ki ustvarja naše dojemanje sveta ter posledično naš svet in življenje. Če je ta misel zavestna, ga kreiramo zavestno. Če ne, je naš svet ustvarjen nezavedno.
Zato se urimo, da ne bomo več nemočne žrtve svojih lastnih misli, ampak mojstri svojega uma. Da sami ustvarjamo svojo realnost in sami odločamo, katerim mislim bomo sledili in v katere verjeli. Misli nimajo moči nad nami, dokler jim ne damo dovoljenja in moči s svojo pozornostjo. Ko razpadajo stari vzorci neljubečega (še ne razsvetljenega) razmišljanja, odpiramo srce, um in zavest v vse jasnejše zavedanje, čemu tako in kaj nam je storiti.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo in beleženjem piškotkov.
Z nadaljevanjem sprejemate pogoje poslovanja in izjavo o zasebnosti.