Telo ne laže

Z dolgoletnim vodenjem skupinskih vadb in ustvarjalnic z gibom sem se res dobro izurila v opazovanju. Ko opazujem ljudi pri gibanju, dejansko vidim njihov način delovanja v življenju.

Telo je resnično zemljevid, ki izdaja vse.

Telo ne laže, dih pa tudi ne. Misli včasih lahko skrijemo pred svetom, telo pa spontano in nezavedno komunicira z zunanjim svetom, ter izdaja naše notranje vsebine – tudi tiste, ki jih morda sami ne vidimo ali prepoznamo.

Še najbolj me v tem uri poučevanje joge. Opažam, kako se nekateri težko spopadajo z novimi izzivi. Vsaka nova asana ali njena različica jim predstavlja problem ali strah, da tega ne zmore. Kako se nekateri slabo počutijo v predklonih ali zaklonih. Predkloni nam namreč omogočajo nov pogled na določeno situacijo, da znamo na stvari pogledati iz druge perspektive. Zakloni so težki tistim, ki ne zaupajo in se ne znajo odpreti. Z ravnotežjem imajo težave tisti, ki se težko umirijo in se osredotočijo na eno stvar. Nemoč v nogah nakazuje na človekovo nestabilnost in negotovost. Slaba gibljivost v kolkih nam pove, da se težko premikamo naprej. In še bi lahko naštevala. Zavedam se svoje pomembne in zelo odgovorne vloge, da sem kot učiteljica zato tam, da jim pokažem pravo pot.

A šele, ko je učenec pripravljen, lahko pride učitelj.

Nekateri znajo zelo dobro poslušati in slediti mojemu vodenju, spet drugi so nagnjeni k temu, da naredijo po svoje. Obremenjeni so s svojo okolico, vedno pogledujejo k sosednji blazini in se primerjajo ter tekmujejo. Silijo svoje telo v položaje, ki jih njihovo telo še ne zmore in se zato po vadbi tudi ne počutijo dobro. Kljub mojim opozorilom, da naj bodo tam, kjer lahko sproščeno in globoko dihajo, silijo v položaj, kjer je njihov dih plitek, hiter in površen. To so posamezniki, ki imajo velike težave s svojim egom. Kajti ego je tisti, ki od nas zahteva vedno več in vedno bolje. Tiste opozorim in popravim, potem jih pustim, naj jim telo samo pove, kaj delajo narobe. Nekateri odnehajo, češ da joga ni dobra zanje. Nič hudega, naj si poiščejo druge oblike gibanja. Dejstvo je, da ni vsakdo pripravljen na učenje o samem sebi. Kajti joga nas to definitivno uči.

Joga nas prisili, da se začnemo spoznavati in se sprejemati, tam kjer smo, kakršni smo.

In kdor je to pripravljen sprejeti, bo vztrajal. In z redno prakso joge se bo začel drugače sprejemati, začel bo občudovati svoje telo in se mu čuditi, kaj vse zmore. Veliko asan namreč od nas zahteva, da najprej mentalno razvozlamo položaj, preden ga poskušamo izvesti s telesom. In ko vidimo, da nam ne uspe, vendar vztrajamo, ob tem pa sprejemamo svoje zmogljivosti in jih hkrati premikamo. Spoznamo, da je naše telo res čudovit in zanimiv inštrument, ki mu je potrebno namenjati pravo pozornost, tako v obliki nege, hrane, kot tudi fizične aktivnosti.

In vse to, kar se naučimo na blazini potem prenašamo tudi v svoje življenje. Naučimo se sprejemati in se spopadati z novimi izzivi, pramagovati napore, se umiriti, gledati na stvari iz nove perspektive, se poslušati in si slediti.

Naučimo se odločnosti, prizemljimo se, postajamo vedno bolj odprti in flesibilni.

Sčasoma postanemo mirni in posledično se umiri tudi svet okoli nas. In vse to opažam v skupinah, ki so že leta z menoj. Vsak točno ve, zakaj je tam, je maksimalno prisoten in pripravljen na učenje novega ali na urjenje starega in napredovanje. Naš prostor za jogo preplavi posebna energija. Energija, ki nas dviga, združuje, nas dela lahkotne, sodelujoče in nasmejane. Zavedam se, da k sebi privabljam ljudi, in da z mano vztrajajo tisti, ki so taki kot sem jaz sama. Zato pa nikoli ne neham delati na sebi.

Namaste.

DODAJ MED PRILJUBLJENE