Bolezen in bolečina sta posledica hoje po napačni poti

»Tvoje doživljanje sveta je odgovorno za tvoje zdravje. Vse drugo so samo malenkosti. Tudi če skrajno paziš na prehrano, se redno gibaš, piješ dovolj tekočine, ne piješ in ne kadiš,…vse to ni niti približno tako pomembno, kot je pomemben tvoj odnos do sebe.«

Bolečina, naša učiteljica

Vzroke za nastanek bolečin in bolezni lahko začnemo iskati v »sodobnem« življenjskem slogu, ki nas sili v odtujenost uma in telesa. Sodobni človek je namreč s svojim umom večinoma časa izven svojega telesa. Um je nekje drugje, telo je pa tukaj in zdaj. Kar pomislite, koliko krat nekaj počnete s svojim telesom, mislite pa na čisto nekaj drugega. Ali pa to, koliko časa dnevno posvečate svojo pozornost drugim ljudem in stvarem, koliko pa samemu sebi.

Današnji človek se sploh ne ukvarja več s tem, kako čuti in se počuti, torej s tem »kako biti«. Zanj postaja bolj pomembno, kaj je potrebno še vse narediti in koliko in kaj imeti. Storilnostno naravnanost družbe lahko občutimo na vseh področjih življenja. Način življenja danes je gibalno manj aktiven in predvsem veliko bolj stresen kot je bil nekoč. Človek postaja vedno bolj napet in nesproščen, zato je tudi telo vedno bolj zakrčeno in nepretočno. Današnje službe silijo človeka v dejavnosti, pri katerih veliko sedi ali dela v dolgo trajajočih prisiljenih držah. Prisiljen je delati v nemogočih delovnih pogojih in zadušljivih medosebnih odnosih. Filozofija liberalnega kapitalizma se ruši sama vase, saj od človeka zahteva, da je nenehno v pogonu. Kot da je človek biološki stroj, namenjen za ustvarjanje dobička. Današnji človek je na tak način življenja popolnoma neprilagojen. Zato si počasi pridela neravnovesja v telesu, ki ga posledično pripeljejo do bolečin in tudi bolezni.

Marsikdo si želi čarobne palčke, ki bi mu odvzela bolečino. Vendar čarovnija ne obstaja. In prav je tako. Čarobna ozdravitev bi človeka prikrajšala za rast, ki nastopi, ko se sooči s svojo bolečino. Edino resnično zdravilo je pot v notranjost in preobrazba odnosa, ki ga gojimo s svojim umom in telesom. Telo vedno hrepeni po najboljšem zdravju in mi pri tem lahko sodelujemo.

Hoja po napačni poti

Bistveno izhodišče holistične medicine je to, da nikoli ni bolno samo telo, ampak je bolan cel človek. Nemški pisatelj Peter Altenberg je zapisal: »Bolezen je krik užaljene duše. Človek zboli, kadar duša ne dobiva več tistega, kar ji pripada.« Motnje v telesnem delovanju se začnejo takrat, kadar človek ne obvlada razvojnih izzivov na duševni, torej mentalno – emocionalni ravni, ter začne izrivati bolečino in napetost, ki pri tem nastajata, v nezavedno ali z drugo besedo, v telo. Telo je odlagališče nedokončanih življenjskih nalog, ki jim v določenih trenutkih nismo ali pa nismo hoteli biti dorasli.

Vsak telesni sistem je simbolično povezan s specifičnimi vrednostnimi ideali, prav tako specifičnimi miselnimi vzorci in naposled njim ustreznimi čustvenimi odzivi. Zveza med človekovimi vrednotami, zamislimi in čustvenimi odzivi ter telesnimi sindromi ni samo simbolična, ampak energijsko-vzročna, kar je vedela že klasična kitajska medicina.

Če vemo, da so čustva osnovni energizator, potem je razumljivo, da imajo odkloni na tem področju usoden vpliv na telesno dogajanje. Poskus odpravljanja samega fizičnega simptoma zato še ne zdravi bolezni, saj je motnja več nivojska. Simptom se bo ponovil ali preobrazil v podobno obliko, vse dokler ne bomo korigirali čustvene odzivnosti. Simptom ni bistvo bolezni, simptom je le signal motnje v celem človeku, na vseh njegovih pojavnih ravneh. Celostno zdravljenje bo mogoče samo, če spoznamo tudi napačna stališča in lažne ideale, ki so botrovali čustvenemu nemiru, ter jih spremenimo.

Človek je vedno odgovoren za svoje zdravstveno stanje, ker je njegov kreator z vsemi svojimi ideali, nameni, zamislimi in predsodki, privrženostmi in strahovi. Zato velja razumevanje psihosomatskih vzorcev jemati kot spodbudo in izziv, ne pa kot pokazatelj človekovih napak, zaradi katerih se bolnik lahko duševno še bolj obremeni. Holistična medicina vsekakor govori o tem, da je za trajno ozdravljenje neke telesne motnje potrebno povečati razumevanje in sprejemanje avtentičnih življenjskih principov, kar z drugo besedo pomeni, da mora človek imeti odgovoren odnos do vseh ravni svojega bitja, če hoče biti tudi samo telesno zdrav.

Kaj storimo, ko začutimo bolečino?

Večina se jih zapodi do omarice z zdravili ali v lekarno in vzame protibolečinsko tableto. S tem telesu pravzaprav sporočamo: »Tiho bodi, nočem te poslušati!« Za nekaj časa bo morda telo res obmolknilo, a sčasoma se bo šepetanje vnovič pojavilo. Tokrat zagotovo glasneje. In spet, lahko pot nadaljujete do zdravnikov po injekcije in specialistične preglede. V želji, da ne bi več bolelo, iščete diagnoze in čudežne recepte.

Marsikdo si želi čarobne palčke, ki bi mu odvzela bolečino. Vendar čarovnija ne obstaja. In prav je tako. Čarobna ozdravitev bi človeka prikrajšala za rast, ki nastopi, ko se sooči s svojo bolečino. Bolj bo človek zanemarjal svoje telo, večja bo bolečina. Edino pošteno!

Resnično zdravilo je pot v notranjost in preobrazba odnosa, ki ga gojimo s svojim umom in telesom.

Telo vedno hrepeni po najboljšem zdravju, ne glede na to, kaj z njim počnemo. Če ga hudo zlorabljamo, soustvarjamo okoliščine za obolenje. Oglejmo si, kaj se lahko od bolečine naučimo. Od kod izvira in kaj nam skuša dopovedati. Mogoče gre le za zdravilen, krepak spanec. Morda samo zato, da kakšen dan v tednu ostanemo doma. Mogoče nam sporoča, da se ne izčrpavajmo na delu. In si ne delajmo skrbi za vsako malenkost. Ali nas uči, da pogledamo na stvari iz pozitivne plati, se več smejimo in smo zadovoljni s tem, kar imamo. Da si ne zastavljamo preveč, ampak le toliko, kolikor zmoremo. In kar si resnično želimo sami. Ne počnimo nečesa zato, ker to od nas pričakujejo drugi ali zato, ker jih tako večina počne. Morda nas uči, da si vzemimo več časa zase, za druženje s prijatelji in družino. Da si večkrat na teden privoščimo dolg sprehod v naravi, da globoko dihamo in se sproščamo….. Razmislite tudi o tem, kaj vas obremenjuje, omejuje in vleče k tlom. Morda vam telo le sporoča, da vsega tega ne potrebujete več, da lahko vse to mirno odložite, pustite za seboj in svobodno poletite. Razmislite! Ali vas res boli hrbet, ali vas bolijo le bremena, ki si jih nalagate? Vas res boli glava, ali vas bolijo misli, ki jih imate v njej? Vas res mučijo kašelj in alergije, ali vas duši le situacija, v kateri se nahajate?

V našem novem priročniku Kaj nas uči bolečina, si lahko preberete še mnogo več na zgoraj podano temo in si poiščete svoje odgovore (dostop s klikom na spodnjo sliko).