Postopki zdravljenja poškodb

Pomembno mesto v rehabilitaciji predstavljajo fizikalna medicina, fizikalna sredstva in zgodnja diagnostika. Za diagnosticiranje se uporabljajo:

♦ ARTROGRAFIJA (rentgenska preiskava sklepa, ki vključuje uporabo kontrastnega sredstva),
♦ ARTROSKOPIJA (kirurški poseg, ki ga kirurgi uporabljajo za ogled, diagnozo in kirurško zdravljenje kolena),
♦ RAČUNALNIŠKA TOMOGRAFIJA (deluje na osnovo rentgenskih žarkov, računalnik pa rekonstruira zelo natančno sliko notranjosti),
♦ ULTRAZVOK (za vpogled v notranjost mehkih tkiv),
♦ MAGNETNA RESONANCA (slikanje notranje zgradbe telesa z uporabo magneta, radijskih valov in računalnika, a brez rentgenskih žarkov),…

Fizikalna sredstva za zdravljenje poškodb so: toplota, električni tok različnih karakteristik, voda idr.

Postopki oz. metode zdravljenja poškodb so različni in so odvisni od vrste in tipa poškodbe, obdobja po poškodbi,…

Takoj po trenutku, ko nastopi poškodba mehkega tkiva, se je potrebno držati protokolov P.E.A.C.E. in L.O.V.E.. Ta pomembno skrajša čas rehabilitacije poškodovanca. Nato sledijo naslednje metode, katere so opisane v nadaljevanju:

MIROVANJE

je v akutni fazi najpomembnejše, ne sme pa biti predolgo, saj le-to zmanjšuje tudi sposobnost drugih neprizadetih fizioloških sistemov (artrofija mišic, srčno-dihalnega sistema, …).

KINEZIOTERAPIJA – GIBALNA TERAPIJA

predstavlja osnovno metodo zdravljenja športnih poškodb. Kot terapevtsko sredstvo uporablja gib oziroma gibanje. Učinek je namenjen poškodovanemu delu in celotnemu organizmu. Prednost daje aktivnemu gibanju. Za učinkovitost terapije je nujno potrebno športnikovo sodelovanje.
Izometrično krčenje imobiliziranega dela preprečuje atrofijo mišic zaradi neaktivnosti. Ostali deli telesa naj bodo med rehabilitacijo čim bolj aktivni, zato je v kinezioterapijo vključeno tudi gibanje z elementi športa.
Najpogostejša je uporaba pasivnega giba (gib v mejah gibljivosti sklepa, ki ga izvedemo s pomočjo zunanje sile, brez hotenega mišičnega krčenja); aktivnega giba (gib v mejah gibljivosti sklepa, ki ga izvedemo s pripadajočimi mišicami, ki se aktivno kontrahirajo); aktivno asistiranega giba (vrsta aktivnega gibanja, ko uporabimo zunanjo – ročno ali mehanično silo za mišice, ki potrebujejo pomoč, da dokončajo gib).
Koristimo pa še proste vaje (vaje, pri katerih premagujemo težo lastnega telesa); vaje proti uporu (oblika aktivnih vaj, ki jih lahko izvajamo dinamično ali statično proti odporu zunanje sile, ki jo lahko dovajamo ročno ali mehanično); izometrično-statična mišična kontrakcija (dolžina mišice se pri tej kontrakciji ne spremeni, zato ne pride do giba, temveč le do spremembe tonusa); izotonično-dinamična kontrakcija (dolžina mišice se pri tej kontraciji spremeni, kar omogoči gibanje določenega dela telesa). Izotonična kontrakcija je lahko ekscentrična ali koncentrična.

Kinezioterapija je primerna za utrjevanje in izboljšanje ravni zdravja, za zdravljenje bolezni, poškodb in okvar, zmanjševanje posledic poškodb in okvar ter v rehabilitaciji. Več si preberite v članku o AXIS gibalni terapiji.

HIDROTERAPIJA

je pomembna v rehabilitaciji. V začetni fazi rehabilitacije se izrabljajo predvsem hidrodinamične lastnosti vode (hidrostatični pritisk, vzgon) in temperatura (33 do 37 stopinj C), v kasnejših fazah pa tudi vsebnost vode (minerali, plini). Uporabljamo kopeli v kadi ali bazenu – hidrogimnastika, podvodna masaža, vibracijska, natri-kloridno ali borova kopel, izmenične toplo-hladne kopeli ali tuši (škotski tuš) ter savna (finska, turška, infra).
Učinek se kaže v resorbciji otekline, izboljšanju krvnega obtoka, relaksaciji ali toniziranju muskulature.
Hidroterapija ima lahko tudi preventivne učinke, saj ima voda sproščujoč učinek na psihofizično utrujenost. Zato se sproščujočim kopelim, savnanju in hidromasažam prepušča mnogo športnikov.

ELEKTROTERAPIJA

je zdravljenje z električnim tokom. Učinki pa so odvisni od narave električnega toka. Uporabljamo sledeče tokove: kratki val in UKW sevanje služita predvsem pregrevanju (diatermiji); diadinamski tok služi za analgezijo, lahko tudi zmanjša oteklino; ultrazvok izkorišča mehansko energijo visokofrekvenčnega delovanja in povzroča globinsko mikromasažo in gretje, kar običajno uporabljamo pri poškodbah, ko je akutna faza mimo; faradizacija in galvanizacija (uporaba indukcijskega in galvanskega toka) sta neposredni obliki električne stimulacije pri ponovnem učenju delovanja mišice. Z nizkonapetostno električno stimulacijo tkiv vzbujamo krepilen občutek, ki ga spremlja sproščenost. Površinska živčna stimulacija deluje protibolečinsko.
Elektro postopki se uporabljajo v obliki vsakodnevnih aplikacij 7 do 10 dni z morebitno ponovitvijo po določenem času.

TERMOTERAPIJA

Sem sodita krioterapija (uporaba hladnega) in termoterapija (uporaba toplega).
Krioterapija se uporablja kot lokalno hlajenje v obliki kriomasaže in predstavlja enega od osnovnih postopkov v akutni fazi poškodb (24 do 48 ur). Ima protivnetni in protibolečinski učinek. Zmanjšuje tudi krvavitev in oteklino.
Termoterapija pospešuje prekrvavitev in metabolizem, ima pa tudi protibolečinski učinek. Aplikcija toplote je različna: topel zrak, voda ali para, obloge (pesek, parafin, fango), obsevanja (električna diatermija). Kratkovalovna diatermija celi tkivo z visokofrekvenčnim izmeničnim tokom in ga segreva do globine pet do šest centimetrov. To zdravljenje uporabljamo izven akutne faze.

MASAŽA

ob pravilnem načinu izvajanja (izbor in intenzivnost masažnih prijemov), zavzema pomembno mesto v rehabilitaciji športnih poškodb. Tudi samomasaža lahko veliko pripomore k hitrejši vrnitvi na športni teren. Z masažo iz poškodovanih mest iztiskamo vnetno tekočino, kasneje z njo mobiliziramo mehka tkiva (pri celjenju ali kroničnem brazgotinjenju). Več si preberite v članku o AXIS masažni terapiji.

MANIPULACIJE

se uporabljajo za sproščanje mehaničnih ovir v kostno-mišičnem sistemu, navadno pri sklepnih poškodbah. Obstajajo razne šole manipulativnih tehnik, razgibalne tehnike, ki jih uporablja večina fizioterapevtov, pa so lahko energične ali nežnejše. Te tehnike so lahko zelo učinkovite, vendar ne morejo nadomestiti aktivne zavestne vadbe.

MEDIKAMENTNO ZDRAVLJENJE

največkrat spremlja ostale načine zdravljenja. Taka zdravila so analgetiki – sredstva proti bolečinam; miotonolitiki – mišični relaksanti; antiflogistiki – protivnetna sredstva; sedativi – pomirjevala.
Ta sredstva so lahko v obliki tablet, praškov, svečk, injekcij ali kot lokalne injekcije in maziva. V to skupino lahko prištejemo še steroidne injekcije, ki so mešanica ene od izpeljank sintetičnega kortizona in lokalnega anastetika. Zato imajo dvojni učinek: takoj olajšajo bolečino in zdravniku potrdijo, da je zdravilo na pravem delu tkiva. Včasih steroidni injekciji primešajo še hialazo, ki pomaga razkrojiti strdke pri kroničnem brazgotinjenju. Steroidne injekcije so še zlasti učinkovite na mišično-pokostničnem izvoru mišice, pa tudi pri kronični nategnitvi vezi, pri nekaterih vrstah burzitisa. Vendar pri dajanju tovrstnih injekcij velja previdnost predvsem pred tekmo (poškodba se ob lajšanju bolečin lahko še poveča), dajati se jih ne sme v sklepe, ki prenašajo težo, niti če diagnoza ni zanesljiva.

OPORNICE IN STEZNIKI

sodijo v rehabilitacijo športnikov predvsem zaradi preprečevanja ponovne poškodbe v fazi zdravljenja. Najboljši, naravni steznik je mišični steznik, kar pomeni, da moramo skrbeti za krepitev mišic. Sicer pa je namen steznikov zmanjšati gibljivost prizadetega dela telesa (imobilizacija sklepa in mišic).

K hitrejši vrnitvi na športni teren pa prispevajo tudi novi načini zdravljenja: operativno zdravljenje zlomov, artroskopske operacije, uporaba sintetičnih materialov v zdravljenju poškodovanih ligamentov, …

Viri:

Ogorevc, M. (2008). Alternativna medicina v športu (Samozaložba).

DODAJ MED PRILJUBLJENE